"Videz se prodaja, a s samo umetniško vrednostjo nima prav nobene veze"

Če ne spadate med najbolj zagrete občudovalce klasične glasbe, je verjetnost, da naletite na virtuoza na klavirju bolj kot ne pičla, a na ime naše današnje portretiranke Ane Šinkovec ste lahko naleteli tudi zavoljo drugih dejavnikov. Finalistka za fatalko leta, govornica na konferenci TedxLjubljana ali solistka na velikem dobrodelnem koncertu britanske smetane so le nekateri izmed njih.

Bogata zbirka vinilk in pianino s slonokoščenimi tipkami Ker jabolko običajno tiči blizu drevesa, velja izvor glasbenega zanesenjaštva poiskati kar znotraj Anine družine. Glasba je bila v njihovi hiši vedno prisotna, četudi nihče od ožjih članov družine ni bil profesionalni glasbenik. Še najbližje temu je bil Anin dedek, sicer strastni zbiralec starih vinilk in samouk na kar 11 glasbilih.

Tudi zgodba s pianinom, po njegovih črno-belih tipkah se je Ana začela sprehajati že pri rosnih petih letih, je povezana z dedkom. "Dedku je daljnega leta 1950 pianino podarila babica. Imel je še slonokoščene tipke," se spominja in hitro izrazi upanje, da so slonokoščene tipke danes le še stvar preteklosti. "Na tem sem začela vaditi. Občasno mi je oče kaj pokazal, pa sem ponovila za njim," se spominja svojih začetkov.

Pri petih v pevski zbor in z osmimi v glasbeno šolo S petimi leti je začela obiskovati pevsko šolo, z osmimi pa uradno še ure klavirja, čeprav se je že pred tem doma učila po posluhu. Tesno oporo je našla v svoji prvi glasbeni učiteljici Mateji Valič-Presetnik, ta ji je že na prvi vaji, potem ko je opazila Anin potencial, spodbudno dejala: "Midve se bova pa še dobro razumeli." Ana pravi, da je v šoli kmalu nastopala na vsaki pasji procesiji. Pela v pevskem zboru, se predstavila s solo pevskimi vložki, igrala na klavir. Pri 10 letih je imela v Cankarjevem domu svoj prvi solistični recital, na katerem je med drugim igrala Beethovnovo Sonato op. 13 in Chopinovo polonezo op. Posth v gis-molu. Pri 13 letih je nadaljevala šolanje na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, bila pri 17 letih sprejeta na Akademijo za glasbo v Ljubljani in pri rosnih 20 diplomirala z odliko.

"Glasbena šola ni krožek, ampak šola" Vsi poznamo rek, da vaja dela mojstra, a kako malemu otroku to na primeren način "vbiti" v glavo, je popolnoma drugo vprašanje. "Ko si majhen, te mora nekdo znati na zelo pozitiven in konstruktiven način zadržati pri instrumentu. Tako kot pri vsaki stvari, ko prideš do trenutka neugodja, moraš vztrajati," poudarja in spomni, da se vse premalokrat zavedamo, da glasbena šola ni krožek, ampak šola. Šola, ki terja cel sistem razumevanja, teorije, pravil, ki se aplicirajo v praksi in ki jih je treba zelo dobro razumeti. "Pri klavirju gre za izjemno tehnično zahtevnost usklajevanja obeh rok, ritmične in muzikalne dovršenosti, in občasno je bilo mučno sedeti na okroglem stolčku, ki sem ga imela na začetku. Ne da sem trpela, je bil pa zagotovo prisoten moment neugodja in brez moje 'vztrajne' mame ne bi šlo," ne skuša olepšati svojih začetkov. Kot pravi, je pri tem ključnega pomena podpora staršev, vztrajnost, motivacija, vizija, zavedanje, kaj ti takšna pot prinaša. "Vedela sem, da je glasba nekaj, v čemer bom lahko prisotna do konca življenja, poleg tega te vadba dviguje moralno, čustveno, ti da stabilnost, tu so še nastopi, tekmovanja, nagrade."

O ambicijah nisem razmišljala, niti me doma s tem niso obremenjevali V osnovni šoli je trenirala plavanje, gimnastiko, uspešna je bila tudi v teku, a je kljub športni perspektivi nekje v srcu vedno čutila, da je glasba nekaj, "kar je lepo, kar obvladam in kar je všeč tudi drugim. O ambicijah nisem razmišljala, niti me doma nikoli niso obremenjevali s tem. Enostavno sem si želela igrati, niti približno si nisem predstavljala, kako poteka ta biznis."

Samostojni kulturni umetnik in freelance musician Tega v vsej njegovi prostranosti in kompleksnosti spoznava danes. V kratkem se odpravlja v London, kjer se na kolidžu Trinity, ki ga je, mimogrede, obiskoval tudi slovenski del zasedbe 2Cellos Luka Šulič, prijavila za mesto mladega raziskovalca. V Sloveniji računa na status samostojnega kulturnega umetnika, a za birokracijo od septembra, odkar je končala podiplomski študij v Parizu, enostavno še ni bilo časa.

Prevajalstvo? Logično, saj je tudi glasba jezik Poleg študija glasbe – junija 2008 je z najboljšimi ocenami končala podiplomski študij glasbe in klavirja na Kraljevem konservatoriju v Bruslju – je Ana na Filozofski fakulteti diplomirala iz prevajalstva (angleški in francoski jezik). Od nekdaj je imela občutek za jezike, kar ne preseneča, saj so na nek način povezani z glasbo, ki velja za mednarodni jezik.

Noč klavirjev – priložnost za mlade pianiste Za Ano so številni odmevni nastopi – oktobra lani je s simfoniki RTV-ja nastopila v Slovenski filharmoniji, decembra kot govornica motivirala udeležence TedxLJubljana in v Londonu nastopila na velikem dobrodelnem koncertu War Veterans Concert 2013, ki poteka pod okriljem organizacije The Lady R. Foundation v lasti lady Rothermere, a vseeno nestrpno pričakuje nove izzive. Eden takšnih bo zagotovo že v torek, 12. februarja 2013, ko jo v Cankarjevem domu čaka Noč klavirjev, koncert petih perspektivnih pianistov (poleg Ane Šinkovec še Tadej Horvat, Jure Goručan, Ivan Ferčič in Danijel Brecelj) pod dirigentsko taktirko Simona Krečiča, prvi projekt, ki mladim pianistom daje priložnost, da se predstavijo domačemu občinstvu znotraj koncertnega abonmaja.

Ana z nestrpnostjo pričakuje koncertno priložnost, saj meni, da so slovenski pianisti odrezani od koncertnega dogajanja in da v generaciji pianistov, rojenih po letu 70, nihče ni imel doma prave možnosti, da se izgradi kot umetniška osebnost, k temu pa bistveno pripomore odrska kilometrina. Na koncertu bo igrala njej trenutno najljubši Skrjabinov klavirski koncert.

Crossover – kot bi vegetarijanca nekdo silil z zrezkom Čeprav se je crossover – kombinacija popa in klasike – že večkrat izkazal kot zmagovalna formula, Ana o njem ne razmišlja. "To je povsem drug koncept. Glede prepoznavnosti je to res dober način, ampak zame je to tako, kot bi vegetarijanca nekdo silil z zelo dobrim zrezkom. Gre za povsem drug pristop, ki zahteva drugačno osebnost."

Je zunanji videz v klasiki pomemben? Zaveda se, da tudi v svetu klasične glasbe všečnost ni nepomembna. priznava. "Ne glede na to, kaj počnemo, navsezadnje smo vsi ljudje in človeški faktor je vedno prisoten. Videz daje neko sporočilo, če ne drugega urejenost, v smislu samospoštovanja, kar je ključnega pomena za spoštovanje drugih. Vsi vemo, da se videz prodaja, a s samo umetniško vrednostjo v mojih profesionalnih vodah nima prav nobene veze."