Petek, 23. 2. 2018, 14.16
9 mesecev, 2 tedna
Slikovita Gorenjska: po poteh, ki jih je oboževala tudi Kobilca
Yumiko nadaljuje družinsko raziskovanje Gorenjske. Najprej so se odpeljali do Naklega, izlet pa končali v slikoviti Kropi.
Potepanje po Sloveniji skozi oči tujcev
Prepustite se vodenju po lepotah naše dežele, tokrat s pomočjo tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Preberite njihove bloge, morda dobite navdih za naslednji izlet:
Omar Escobar
Joao Costa
Agnieszka Karpowicz
Inna Demchenko Fröhlich
Anna Maria Omarczyk
Concha Martinez Pelaez
Stjepan Janić
Anne-Claire Pommier
Miroslava Ponomarenko
Kje pa je vaš najljubši kotiček v Sloveniji? Pošljite nam fotografijo in se potegujte za kartico Mastercard v vrednosti 40 evrov.
Naš naslednji izlet je bil v kraje, mimo katerih se običajno peljemo po avtocesti. To so Naklo, Podtabor, Tržič in Kropa ter še kaj vmes, na prime železniška postaja Podnart. Otroka imata zelo rada vlake in včasih ju nagradiva tako, da ju odpeljeva gledat vlake. Sin pozna vse: od "dizelce Kenedi", "električne Brižitke", "Gomulke", "Simens" do slovenskih potniških vlakov, katerih imen ne vem, in še katerih.
Najprej smo se ustavili v Naklem. Včasih je bil to furmanski in kmetijski kraj, znan tudi po izdelavi mlinskih kamnov. Furmani so vozili vprege iz Ljubljane ter še dlje južno in vzhodno proti Ljubelju in naprej proti Celovcu ali pa na zahod proti Ratečam. Konglomeratne kamnine v kraju in okolici so primerne zanje, danes pa je to le še zgodovina. Vidite jih le še na kakšnem krožišču ali na kakšnem dvorišču.
V Naklem je postavljena tudi stara lokomotiva z vagonom, ki je za najina otroka glavni cilj izleta, poleg restavracije, kjer je zrezek skoraj večji od krožnika. Železnica, ki gre iz Kranja, se v Naklem konča, včasih pa je vodila vse do Tržiča in druga veja do Rateč. Obe sta bili menda nerentabilni in so ju podrli.
Od Naklega po stari cesti, betonski, ki so jo zgradili Nemci, gremo mimo velike gramozne jame skozi Bistrico, kjer sta dva ribnika, v katerih si lahko ulovite ribe, potem pa vam jih pripravijo v gostilni. Mi imamo zelo radi ribe in jih jemo večkrat na teden. Pripravimo pa jih kar doma, največkrat v juhi.
Skozi kraj teče Tržiška Bistrica in zato tako ime. Včasih so vodno moč reke izkoriščali za pogon žag za hlodovino in v Bistrici jih je bilo vsaj pet. Mi smo našo hlodovino izpod Snežnika, od koder bo naslednji članek, razžagali na eni od teh žag.
Peljemo se čez reko in kmalu za mostom zavijemo na "Osranko". To je prvotna cesta iz Ljubljane, Kranja do Gorenjske. Po njej so vozili furmani s konji tovore blaga in ljudi. Med potjo so večkrat napojili, nakrmili in tudi zamenjali konje, ki so bili utrujeni. Sami so se okrepčali v gostilnah na poti. Danes v času avtomobilov natočimo gorivo in gremo na kavo.
Na tisti prvotni strmi cesti je bilo konjem zelo težko vleči. Zaradi napora so se pogosto podelali in od tod ime "Osranka".
Po poteh Ivane Kobilce
V razpotegnjeni vasi Podbrezje sta največji zanimivosti taborska cerkev Žalostne matere božje in tradicija sadjarstva, ki jo je začel gospod Pirc. Glede na velikost vasi je zanimivo, da ni nobene trgovine, le ena mesnica, ki pa ponuja še kaj drugega poleg mesa in krvavic. Krvavice so na Japonskem zelo cenjene. Postrežejo hladne kot predjed ali vroče kot glavno jed.
Tako kot so izkopali predore in rove pod Šmarjetno goro in Kranjem, so jih tudi v hribu nad Podbrezjami. Nekaj časa so v njih gojili šampinjone, zdaj pa so zapuščeni.
Na Podbrezjah živita tudi, kolikor vem, dva olimpijca, ki sta še aktivna: plavalec Đurić in hokejist Jeglič.
S krajem je povezana tudi slikarka Ivana Kobilca. Tam je naslikala Poletje, ko je bila na obisku pri svoji mami in sestri. Slika je na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani in je zame ena najlepših slik klasičnega slikarstva. Pomirjujoča je, ko jo gledam, pa se počutim, kot da bi bila na počitnicah. Tudi otrokoma je všeč.
Tržič – slovensko mesto s tradicijo
S Podbrezij se odpravimo proti Tržiču, ki je bil nekoč cvetoče industrijsko mesto: Peko, predilnica … Danes je več nakupovalnih središč kot tovarn. Ogledamo si staro mesto in nekaj industrijske okolice. Ko sem se preselila v Slovenijo, sem si kupila odlične čevlje znamk Peko in Alpina, ki jih nosim še danes. Včeraj sem prebrala, da sta podjetji zdaj pod isto streho.
Tudi mimo Tržiča se običajno samo peljemo, ko gremo v Celovec ali naprej v srednjo in severno Evropo. Načrtujemo izlet do Švedske, zaradi doživetja za otroka v Legolandu in ker imamo na tej poti nekaj prijateljev, s katerimi se dolgo nismo videli. Moj mož pravi, da je bil včasih Tržič dobro znan po svojem letnem bazenu. Bomo preverili poleti.
Izlet končamo z obiskom Krope, ki je znana po kovaštvu. Naredimo le kratek sprehod, otroka sta utrujena, zato se odpravimo domov.
Še namig za izlet v okolico našega izleta: Jamnik s svojo slikovito cerkvijo (ki nas še čaka ), Lancovo, še en furmanski kraj, Radovljica oz. Radolca po domače, Begunje oz. Begne po domače in naprej proti zgornji Gorenjski. Pot oz. cesta je zelo lepa, če pred reko Savo in vzponom proti Radovljici zavijete levo in se peljete do Bleda. Nekoliko drugačen dostop do tega turističnega bisera, kjer se obvezno ustavijo moji rojaki, ki so na izletu v Sloveniji.
Nagradna igra: Kje se skriva vaš najljubši kotiček v Sloveniji?
Odkrivajte Slovenijo skupaj z nami in našimi blogerji ter nam pokažite, kam naj se naslednjič odpravimo na izlet. Imate svoj najljubši kraj v Sloveniji, kamor najraje zahajate? Pošljite nam fotografijo svoje naj slovenske destinacije in se potegujte za kartico Mastercard v vrednosti 40 evrov.