čarobni december
Torek, 24. 12. 2024, 22.07
1 dan, 9 ur
Kako so božič praznovali nekoč?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,56
"Poprtnik je verjetno ena najbolj znanih imen za kruh, ki je tudi na seznamu nesnovne kulturne dediščine. Danes ga imenujemo tudi božični kruh.
V današnjih časih, ko se je praznovanje božiča ponekod uokvirilo le na podarjanje materialnih stvari in drugih daril, ter je visoko na lestvici prioritet tudi izgled naših božičnih okrasitev in božična pojedina, smo pokukali v preteklost. Kako so božič in pobožično obdobje praznovali nekoč, smo spregovorili z doc. dr. Dašo Ličen iz ZRC SAZU, ki nam je pojasnila tudi, kdo je vsaj v večjem delu Evrope "kriv" za večji razmah okraševanja božičnih drevesc.
Nekoč so bile še bolj kot danes sploh na področju praznovanja evidentne razlike med sloji, prav tako pa tudi razlike med ruralnim in urbanim prebivalstvom, kar se je še bolj izrazito kazalo v 19. in v začetku 20. stoletja, je za Siol.net pojasnila doc. dr. Daša Ličen iz ZRC SAZU.
Kot je povedala Ličen, pa je spet vse odvisno od obdobja. Za primer je navedla nekoga, ki izhaja iz obdobja socializma in delavske družine in ne ve, kaj je to božični večer in kdaj se ga praznuje, saj sam tega ni nikoli praznoval. "Pred drugo svetovno vojno pa je bilo to praznovanje precej običajno in je kot vsi ostali prazniki vedno obeležba nekega časa v letu, ko se počne nekaj posebnega s posebnimi ljudmi, ob tem pa se nekaj tudi poje," je povedala Ličen.
"Božič gotovo ni imel take teže kot jo ima danes zaradi kapitalistične proizvodnje, ko je to čas obdarovanja in smo prisiljeni v to, da za razliko od nekoč, ko so se na drevo obešala majhna darilca (recimo piškoti ali pa suhe hruške), masovno kupujemo. Božič je zato dobil zelo veliko težo, medtem ko nekoč to ni bil osrednji praznik v letu, ki bi se ga nujno praznovalo cel mesec ali pa še dlje časa," je pojasnila strokovnjakinja. "Danes to obdobje traja ves december, v Ameriki pa na primer že od dneva zahvalnosti, nekoč pa je bil ta vrh od božiča do svetih treh kraljev – to je bil lok božičnih praznovanj in ta čas se je malo spremenil," je pojasnila Ličen.
Ljudje so si v božičnem času spočili. Kaj pa so za božič jedli?
"Ljudje so si, sploh kmečko prebivalstvo, lahko malo spočili in uživali v stvareh, ki jih sicer niso imeli na pretek. Kruh se je vedno jedel, a za poseben čas je človek prihranil poseben kruh - navadno bel kruh, ki danes velja za enega najbolj običajnih. Takrat pa je bil že bel kruh sam po sebi nekaj posebnega," je pojasnila strokovnjakinja.
Čeprav to ni bilo napisano pravilo, pa je bil v tistih časih običaj, da se v času božičnih praznikov je svinjino. "Deloma zato, ker je to vseeno čas kolin in so to meso ljudje imeli doma. Ob praznikih so si zato privoščili boljše, kvalitetnejše kose svinjskega mesa. Z novim letom naj bi se šlo naprej. Simbolika prašiča, ki z rilcem rije naprej, je tista, ki naj bi zaznamovala božični čas za razliko od recimo perutnine, ki koplje nazaj. Torej je bil tudi prehod v novo leto povezan s to simboliko," je povedala Ličen.
Znali so se tudi posladkati
Tudi nekoč so se tako kot danes znali posladkati. "Tukaj pa smo spet pri kruhu, ki se seveda razlikuje od kraja do kraja in od pokrajine do pokrajine. V nekaterih obalnih mestih so tako že v 19. stoletju imeli kak košček čokolade, drugje niso niti vedeli, kaj je to. So pa imeli kaj bolj eksotičnega, kakšno kandirano sadje, največkrat pa so v božični kruh šle bolj preproste stvari. Kakšen oreh, suhe hruške, suhe slive, suha jabolka, lešniki, mandlji in drugi oreščki," je o božičnem kruhu povedala strokovnjakinja.
Kruhi so imeli obredno funkcijo, bilo so blagoslovljeni
V različnih krajih pa ima božični kruh tudi različna imena. "Poprtnik je verjetno ena najbolj znanih imen za kruh, ki je tudi na seznamu nesnovne kulturne dediščine (znani so predvsem na Dolenjskem, Štajerskem in Gorenjskem). Danes te imenujemo božični kruh, ki je povezan s slavnostnim prtom, iz boljšega kvašenega testa pa so ga običajno pripravile ženske. Na njem so bili kakšni okraski: ptički, kitke, še večkrat pa verski simboli. Čeprav se ta pomen danes izgublja, pa je šlo seveda za verski praznik, ko so se ljudje posvetili petju in molitvi in ne zgolj zabavi. Na to so duhovniki, če pogledamo časopisje iz 19. stol., neprestano opominjali. Kruhi so imeli tudi obredno funkcijo, saj so bili blagoslovljeni. Jedli so jih z mislijo na to, da jim bo to dalo nekaj dobrega. Poprtnikov pa niso dobili le ljudje, ki so živeli doma, ampak je navadno vsaj en košček tega kruha dobila tudi živina," je pojasnila Daša Ličen iz ZRC SAZU.
Kakšni obredi in običaji praznovanja božiča so prevladovali nekoč?
"Čeprav se je v današnjem času to bolj ali manj izgubilo, se je s kadili hodilo po celotnem posestvu, ne samo doma. Tudi če je bilo zunaj ogromno snega. Vsi ti rituali so se opravljali tudi v času prve svetovne vojne, tudi avstroogrski vojaki so dobili voščilnice v različnih jezikih in bolj obilen obrok. Pomembna je bila molitev, sveče so bile prižgane za božični večer in celo noč, do božičnega jutra. Velja omeniti tudi kolednike, ki so po domovih hodili vse od božiča do svetih treh kraljev. Ti so prepevali določen repertoar pesmi in za to tudi dobili neko nagrado. V tem času so se ljudje tudi uredili, oprali perilo, torej stvari, ki jih danes delamo vsakodnevno," je pojasnila strokovnjakinja Ličen.
Okraševanje smrečic že od nekdaj domena otrok
Zanimalo nas je tudi, od kod je v naš prostor zašla navada postavljanja in okraševanja božičnih drevesc. "Težko je opredeliti in določiti, kdaj so postavili prvo božično drevesce in to tudi ni smiselno. Zimzelene rastline so simbol rodovitnosti in preživetje tega dolgega zimskega časa in so jih ljudje vnašali v dom. V srednjem veku se ta antična ideja zimzelenih rastlin poveže s krščanstvom. Prvi zgodovinski viri, ki jih najdemo v arhivih, pa so iz 16. stoletja iz območja današnje Nemčije, da so obstajale smrečice. To se potem v 18. in 19. stoletju razširi po Evropi, v slovenske dežele pa so to razširi šele v 19. stoletju. Že na Štajerskem imamo tako v sredini 19. stoletju vire, ki pričajo o okrašavanju vej, okraskov iz papirja in zlatih zvezd. To pa je bila vedno tudi domena otrok, čeprav je šlo za resno opravilo. Že takrat sta omenjena otroško sodelovanje in veselje pri okraševanju vej, kasneje pa tudi celotnih smrečic," je pojasnila strokovnjakinja.
"Tisti, ki je še pred kapitalizmom zares razmahnil okraševanje smrečic, je bila sredi 19. stoletja kraljica Viktorija, ki je dala naslikati svojo družino med krasitvijo božičnega drevesca. Ta ilustracija je romala po celem svetu," je o razmahu okraševanja božičnih drevesc povedala strokovnjakinja Ličen.
Kot je dodala, so na njih natikali suha jabolka, orehe in druge stvari. "Tisti, ki je še pred kapitalizmom zares razmahnil okraševanje smrečic, je bila sredi 19. stoletja kraljica Viktorija, ki je dala naslikati svojo družino med krasitvijo božičnega drevesca. Ta ilustracija je romala po celem svetu in to je res vplivalo na razmah okraševanja drevesc. Dajalo je tudi neko idilično podobo ne samo krščanskega obeleževanja, ampak tudi družine in vsega, kar naj bi bilo dobro. Tudi zato pravijo, da se je tovrstno praznovanje razširilo še bolj kot samo okraševanje drevesc. Na slovenskem pa je bila prisotna še ena druga praksa, ki je starejša: to so jaslice. Simbol tega, da se je Jezus rodil, prikazuje Jezusovo rojstvo in kaj je za seboj pustil," je še dodala Ličen.
Jaslice prikazujejo Jezusovo rojstvo. Začetnik jaslic kot jih poznamo danes je sveti Frančišek Asiški.
Se je praznovanje nekoč res tako razlikovalo od današnjega?
"Zanimivo je, da se je vedno govorilo o praznovanju starega leta. Danes praznujemo novo leto, zato je bil ta predvečer ključen, ker se je nekoč praznovalo staro leto. Tu so pomembne sveče kot simbol svetlega in novega. Svečano se je seveda jedlo, predvsem pa se je na ta dan vse blagoslovilo. To je naredil gospodar hiše, če pa ni bilo njega, pa je to naredila gospodinja oziroma tisti, ki je bil najstarejši. Vsa družina je potem hodila po posestvu za kropilcem, oziroma tistim, ki je blagoslavljal. Na staro leto pridejo tudi koledniki, na mizo pa so ob vsakem dogodku dali božični kruh – poprtnik, saj je pomemben lok s tremi dogodki - predbožični večer s polnočnico in božičem, staro leto in sveti trije kralji," je povedala Ličen in dodala, da so ob zori začeli tudi z voščili sreče, kar je praksa že od takrat, voščili pa so najprej bližnjim in nato tudi ostalim.
Danes za voščila in pošiljanje dobrih želja pogosto uporabljamo moderne pripomočke, a zdi se, da se trend pisanja in voščilnic vseeno vrača. Kako pa je bilo nekoč, kakšno težo in pomen so imele voščilnice?
"Teža čestitk je bila nedvomno večja v fizični obliki iz več razlogov. Že samo dejstvo, da si recimo v 19. stoletju poslal barvno ilustrirano voščilnico z nekim motivom. Prejemnik je potem to shranil in občudoval, danes v preobilju materiala to nima neke teže. Imela so torej težo v materialnem, še bolj pa v simboličnem smislu, saj so poudarjale, da imaš naklonjenost in neko socialno mrežo ljudi. To pa prinese s sabo tudi zavezo, da čestitko, če jo prejmeš, tudi vrneš, zato je šlo za neko vzajemnost. Če danes šteje, da nekomu daš darilo, je v preteklosti zadostovala že sama voščilnica," je pojasnila Daša Ličen in dodala, da ni šlo za prepogljive voščilnice, ampak bolj za dopisnice. Tudi člani cesarjeve družine so takrat ravno v tem letnem času naredili tovrstne voščilnice, zato je šlo tudi za neke vrste propagando. "Že takrat je bila ta motivika zvezana s politiko, oziroma motivi, ki jih je oblast želela propagirati," je še o motivih na voščilnicah povedala strokovnjakinja.
Preberite še:
