Nedelja, 29. 5. 2022, 21.58
2 leti, 6 mesecev
Prazni prostor oblasti
Dimitrij Rupel: Nekaj opazk o predsednikih slovenskih vlad
Nekoč (v davnih časih), ko sem bolj od blizu opazoval delovanje slovenske oblasti, sem domneval, nekaterim prijateljem pa tudi povedal, da imamo v Sloveniji bolj malo ljudi, ki bi bili primerni za vladanje, morda jih imamo za poldrugo vlado. Iz te domneve je sledil sklep, da nimamo kompletnih rezervnih ekip, ki bi lahko – tako kot v velikih državah – po volitvah preprosto nadomestile prejšnje vladne ekipe. To bi pomenilo, da smo Slovenci tako rekoč obsojeni na koalicijske vlade. Nekateri so menili, da iz tega razloga za Slovenijo ni primeren večinski, ampak proporcionalni sistem; da je boljša pestra ponudba, torej več strank, več kombinacij, mnogoboj, ne dvoboj. Dejansko smo imeli tja do leta 2008 same koalicijske vlade. Pri sestavljanju koalicijskih vlad se je posebej odlikoval Janez Drnovšek, ki je poleg svoje liberalne stranke v vlado vključeval desne in leve stranke. Podobna ideja se je pojavila pred letošnjimi volitvami. Da volitve ne bi – kot si je želela levica – postale plebiscit oz. dvoboj, torej odločanje za in proti, se je pojavila pobuda za oblikovanje sredinskega bloka, ki bi na sredini združeval tri stranke. Lahko bi nastal pluralen, niti črno-bel niti – tu se ponuja ključna beseda – prazen prostor. Zaradi zgrešenih ocen in samoljubja v eni od strank pobuda ni bila uspešna. Kot se je izrazil Žiga Turk: odprlo se je nebo in v naročje Roberta Goloba je padlo nepričakovano veliko število poslancev.
Temu je treba dodati še eno opazko: v Sloveniji se je po Demosu, ki je vseboval vsaj dve sredinski stranki (Socialnodemokratsko zvezo Slovenije in Slovensko demokratično zvezo), in po odhodu Janeza Drnovška iz vlade in iz Liberalne demokracije Slovenije mnogo strank začelo predstavljati kot sredinske in liberalne, vendar to niso bile. Šlo je za prikrivanje njihove dejanske usmeritve, ki je bila leva ali celo skrajno leva. Nenadoma je bilo liberalnih in sredinskih strank kot listja in trave. In: naj se za trenutek vrnem k praznemu prostoru. Že Aristotel je ugotavljal, da v naravi obstaja horror vacui (groza praznine). Narava ne dopušča praznine. V zgodovini so izpraznjeni prostori (npr. ob pešanju moči Rimskega cesarstva) vedno izzivali "dopolnjevanje" z navali, prevzemi in preseljevanji.
Deset predsednikov
V Sloveniji smo v 32 letih imeli deset predsednikov vlade: Lojzeta Peterleta, Janeza Drnovška, Andreja Bajuka, Antona Ropa, Janeza Janšo, Boruta Pahorja, Alenko Bratušek, Mira Cerarja, Marjana Šarca in Roberta Goloba. Razen Drnovška so po tem, ko so končali (en) mandat, vsi izgubljali na volitvah. (O Golobu v tej zvezi ne moremo govoriti.) Drnovšku, ki ni nikoli izgubil na volitvah, po dolgotrajnosti predsedovanj(a) sledi Janša, ki je sicer izgubil na volitvah (tj. ni bil ponovno izvoljen) v letih 2008 in 2022, leta 2013 pa je doživel parlamentarno nezaupnico. Drnovšek je vladal deset let, Janša sedem let. Naslednji je Borut Pahor, ki si je politično življenje znatno podaljšal s predsedovanjem parlamentu in republiki, vlado pa je vodil dobra tri leta. Povprečna doba vladanja (če odštejemo Drnovška in Janšo) je okrog dveh let, kar Slovenijo približuje italijanskim standardom. Dolžina mandata je nekako povezana s poklicnim profilom mandatarja: poklicni politiki praviloma vladajo dlje kot "novi obrazi". Razen Drnovška, Janše in Pahorja, ki jim pogojno lahko dodamo kratkotrajnega Antona Ropa (ki je samo zamenjal na volitvah zmagovitega Drnovška), predsedniki slovenskih vlad, preden so se povzpeli na to mesto, niso imeli političnih izkušenj. Izkušnje (razen v Ropovem primeru) koristijo stabilnosti. Mimogrede: nekateri komentatorji so novega mandatarja Goloba primerjali z Drnovškom, češ da sta oba prišla "iz gospodarstva". To seveda ne drži. Drnovšek je bil, preden je postal predsednik slovenske vlade, zvezni poslanec, predsednik Jugoslavije in predsedujoči gibanja neuvrščenih. Za predsednika slovenske vlade se je na volitvah prvič potegoval, ko je bil predsednik relativno uspešne parlamentarne stranke LDS.
V Sloveniji po vsem videzu ni pravega izobilja profesionalnih politikov. Pred drugo svetovno vojno so imeli ugledne voditelje, ne pa tudi svoje države, katoliki (SLS – Korošec) in liberalci (JDS – Žerjav, Kramer); med njo in po njej pa so se – potem ko so (tudi nasilno) utišali konkurenco – uveljavili maloštevilni komunisti (Kardelj, Kidrič). V tistih časih seveda ni bilo strank in pravzaprav tudi ne vlad. V Jugoslaviji/Sloveniji je vladala partija, "vlada" je bila izvršni svet skupščine, obe ustanovi pa sta bili kvečjemu orodje partije. Če govorimo o oblastnikih Socialistične republike Slovenije, govorimo o partijskih voditeljih. To so bili Kardelj, Ribičič, Dolanc in na koncu Kučan. Seveda so bili popolnoma odvisni od Tita, v veliki meri pa tudi od tajne politične policije in vojske, ki sta bili pod njegovim nadzorom. Po Titovi in Kardeljevi smrti so republiški politiki seveda okrepili svoj položaj, pri čemer so morali začeti upoštevati lokalne/republiške razmere oz. izvore moči. Oblast se je razpršila po republikah, kar je bil razlog za jugoslovansko krizo in spor med republiškimi partijskimi elitami, ki so obenem tekmovale za vpliv nad vojsko.
Posnemanje jugoslovanskih vzorcev
Slovenska politika se je ravnala po jugoslovanskem modelu. Tito je iz jugoslovanske politike dosledno izključeval relativno samostojne, razgledane ali samo neprevidne posameznike, ki bi utegnili ogroziti njegovo avtoriteto. Najprej je dal zapreti Đilasa, v nemilost so potem sledili srbski in hrvaški nacionalisti (Ranković, Nikezić, Tripalo, Dapčević-Kučarjeva), navsezadnje tudi Kavčič.
V Sloveniji in po drugih republikah so posnemali jugoslovanske vzorce. Kar je Tito počel z državnimi funkcionarji, so republiški šefi delali z republiškimi funkcionarji, če so bili kolikor toliko sposobni, samostojni in razgledani. Do konca sedemdesetih let je, kot kaže obračun z "liberalno" strujo Staneta Kavčiča, politično stabilnost v Sloveniji zagotavljal Edvard Kardelj osebno. Čim se je poleg glavne in nesporne avtoritete, katere moč je izvirala iz državnega središča zunaj slovenskih meja, pojavila močnejša osebnost, jo je bilo treba uničiti. Tako so se – posebej v sedemdesetih letih – v slovenski politiki oz. na oblasti pojavljali vedno novi in pogrešljivi obrazi (Dragan, Ertl, Janžič, Marinc, Šali, Šetinc, Šinigoj, Zemljarič …). Na Kardeljevo mesto je potem stopil Stane Dolanc, ki je očitno podpiral Milana Kučana, ta pa se je med vsemi novimi obrazi, pravzaprav v trenutku, ko je politika novih obrazov vidno propadala, uveljavil kot nova avtoriteta. Kučan je bil človek iz stare (jugo-komunistične) politike, ki je postal človek nove (slovenske demokratične) politike.
Kučan je imel nekatere prednosti in nekaj problemov. Njegova prednost je bila, da je edini preživel propad starega režima, njegov problem pa je bil Drnovšek, ki je, kot nekoč Kardelj, svojo legitimnost opiral na državo, vendar na način, ki je bil naravnost idealen za samostojno Slovenijo. Postal je – čeprav z zamudo, šele poleti 1991, ko je bil Kučan že predsednik Slovenije – simbol premagovanja jugoslovanske države v imenu slovenske države. Drnovšek se je znašel v strateški (posredniški) vlogi med Jugoslavijo in Slovenijo.
Praznina
V Sloveniji – ker je majhna, podvržena splošnemu nezaupanju do elit, predvsem pa zaradi pomanjkanja primernih izobraževalnih ustanov … – obstaja pomanjkanje za politiko primerno izurjenih in sposobnih ljudi. Ko je zmanjkalo začetnega konstruktivnega zagona, ki je bil značilen za intelektualne kroge okrog Društva slovenskih pisateljev, Nove revije in Demosa (kamor spada tudi Janša); ko sta odšla Kučan in Drnovšek, je v Sloveniji zazevala praznina, ki je hujša od sicer podobnih pojavov v drugih majhnih državah, npr. na Hrvaškem. Družba in življenje v njej ne dovoljujeta praznine (horror vacui), zato so vanjo navalili novi (prazni) obrazi. Kot smo rekli, novi obrazi ne prinašajo stabilnosti, ampak pospešujejo dezintegracijske procese, podobne tistim, ki so nekoč prizadeli Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo.
Posebej dramatično se je slovenska praznina razodela pri volitvah leta 2022. Morda bi lahko to dogajanje razložili kot poželenje po praznini. V zvezi s tem poželenjem pride na misel znana (bolj ali manj revolucionarna) domislica Claudea Leforta, da je – oziroma mora biti – prostor oblasti vedno prazen, kar sicer pomeni predvsem kritiko nedostopne in nepremične avtoritarne (komunistične!) oblasti in je potemtakem dobronamerna domislica. Nekateri politični krogi v Sloveniji so – kot že kdaj prej – dobronamerno domislico vzeli dobesedno. Na zadnjih volitvah ni šlo za to, da bi namesto aktualne politike zavladala drugačna politika, ampak za preprosto izpraznitev položaja, ki ga je zasedal Janez Janša, eden zadnjih slovenskih kariernih politikov, soustvarjalec slovenske države in protiigralec nekdanjega predsednika Kučana. Njegova domislica je naslednja: če oblasti ne more imeti on, je ne bo imel nihče! Natanko tako se je izražal tudi novi predsednik vlade Golob, prav podobno pa so med svojo stavko zahtevali izpraznitev nacionalne televizije nekateri njeni posebej divji uslužbenci.
Morda bi horror vacui (grozoto praznine) in revolucijo izpraznjenja preprečilo oblikovanje sredinskega bloka, toda jokati zaradi prekipelega mleka nima smisla.
39