Hotel s petimi zvezdicami

Mnogi so v hotelih, kjer je neizogiben naslednji dramski trikotnik – check-in, bivanje in check-out.

Prijava Check-in oziroma kleno slovensko prijava, tudi registracija, zelo spominja na polet z letalom. Vedno nas lepo pozdravijo, potem pa gosta v trenutku prijazno zreducirajo na petletnega otroka, ki še nikoli ni bival drugje kot doma oz. letel z letalom. Ob nasmejanih navodilih, kje je dvigalo in kako se pride iz garaže, so prisotne kretnje dolgoletnih izkušenj, ki dosežejo vrhunec v sveto zapisanih krmilnih urah – zajtrk, kosilo in večerja so od–do. Prekrškarji bodo lačni (in glede na ton pogovora na tej točki tudi ustreljeni). Najbolj simpatično za 21. stoletje pa je vprašanje: "Ste že bili pri nas?" Pravzaprav je to v hotelih, kjer so večinoma starejši, brutalno delanje norca iz gostov.

Surla Ko se človek prebije skozi recepcijske rebuse in pohlevno pritrdi, da se bo držal navedenih ur in pravil, dobi ključ ali kartico, nato pa se začne drugi, najobsežnejši del dramskega trikotnika – bivanje. Vstop v sobo je skoraj vedno razočaranje (čeprav sem bil nekajkrat prijetno presenečen), saj so fotografije sob kot fotografije hamburgerjev, vse so nadnaravno velike. Poetični opisi, na primer pogled na zaliv, lahko v realnosti pomenijo tudi, da je treba za pogled viseti z balkona in po žirafje kukati za vogal.

Minibar Vrhunec sobe je najbrž minibar. Če vse drugo odpove, se gostje vedno lahko zanesejo na tisto malo brnečo škatlo pod mizo, ki ponuja vse življenjsko nepogrešljive dobrine – arašide in alkohol. Pravzaprav to pove veliko o tem, kaj si hotelirji mislijo o povprečnem gostu: tu je nekdo, ki bo prišel v sobo že rahlo nadelan in ga bo v nekaj urah zgrabila lakota, zato arašidi. Sledila bo žeja, in ker je že vse zaprto …

Čiščenje sobe V več kot enonočnem bivanju skoraj neizogibno sledi izkušnja s storitvenim osebjem, ki ga glede na izkušnje delim na tri tipe: • radovedni, ki sobo pospravljajo pred sedmo zjutraj in jim je načeloma vseeno, ali je gost v sobi in v kakšnem agregatnem stanju je oz. ali je dostojen; • fantomski, ki jih nikoli ni, soba pa ima posledično podobo, kot da na njenih vratih ves čas bivanja visi napis NE MOTI; • ter DSK (po zloglasnem vodji IMF), ki sobo vedno pospravljajo ravno takrat, ko skočiš pod prho.

Prehrana Jedilnica je pravzaprav ura. Sveto področje, po katerem si večina gostov strukturira dan. Nekateri že pred začetkom določene ure stojijo pred vrati, saj je to za njih vrhunec dneva. Nekateri so v hotelu zadnjič in jim to res veliko pomeni. Spet drugi samo jejo, kot da so v hotelu zadnjič – to so tisti, ki še tako dovršen model all-you-can-eat izigrajo do minusa. V vsaki jedilnici imaš seveda gestapa oz. oficirja, ki za pultom preverja, ali si je kdo z ulice drznil izdajati se za gosta. Nekje moraš poleg številke sobe praktično oddati še vzorec urina, spet nekje se sprehodiš kot v Tivoli.

Bazen Hotelski bazen (zunanji ali notranji) deluje kot prostor užitka, a je bolj kot ne neusmiljeno ozemeljsko bojišče. Ozemlje je tu ležalnik, katerega preduporabno pravico se označi z brisačo ali drugim osebnim predmetom. Res željni pohitijo z zajtrka in razprostrejo svojo velikansko brisačo čez ležalnik, kot da gre za avtonomno italijansko ozemlje. Potem jih seveda do večera sploh ni ob bazenu. Zelo hitro pridejo do izraza tudi nesojeni rekorderji na 200 metrov prsno, ki jim je olimpijska norma za las ušla, v hotelu pa s kondomom na glavi skrbijo za stalno valovanje. Najtežje na bazenu je z enakimi očmi gledati na goste, ki so se zjutraj basali s sacher torto, kot da je to njihova patriotska dolžnost, zdaj pa v nategnjenih kopalkah zagotavljajo plimovanje in s tem kroženje vode.

Odjava Tudi zadnja faze, check-out oz. odjava, je simpatična. Cena odstopa od dogovorjene oz. ponujene v katalogu, ker seveda nihče ne pomisli na vrsto taks in dodatkov ter zapletene znotraj- in zunajsezonske urnike. Sledi refleksno vprašanje, ali je bilo vse v redu, in rezultat morebitnega negativnega odgovora je skoraj vedno epizoda "prisluhnimo tišini". In nato, čisto na kocu, težko pričakovano vprašanje, ki je vedno izrečeno malce bolj tiho in s kančkom moralne obsodbe: "Jel bilo nešto iz minibara?" (Ste vzeli kaj iz minibara?)