Petek, 2. 9. 2022, 21.47
1 leto, 11 mesecev
Žiga Turk: 50 odtenkov svobode
Konec aprila je prišla svoboda. Svoboda, ki so si je ljudje konkretno želeli, je bila tista, da bi lahko svobodno naokrog kihali in smrkali. Svoboda, ki si jo ljudje načeloma želijo, je odsotnost vsake prisile. Ki jih sili početi nekaj, kar se jim ne ljubi, ali jim odreka, v kar jih vleče. Svoboda je tudi, da oblast dela, kar hoče. In da mediji pišejo, kar hočejo, ne da bi jih pri tem omejevala resnicoljubnost. Svoboda je tudi gledati stran, ko se žensko zaradi boljšega seksa priklepa na radiator. Ampak s svobodo ne gre navzdol od včeraj.
Zapojmo pesem o svobodi
Svobodo napredni svet razume kot vrednoto. Več kot je neke vrednote, boljše je. Nekako tako, kot če imaš rad marmelado. Več marmelade je boljše kot manj marmelade. Da je neka mera, koliko jo velja namazati na kruh, velja za marmelado, pri svobodi pa gre to nekoliko težje. Kako bi sploh lahko kdo bil proti svobodi?
Da je več svobode kar obvezno boljše izhaja iz rousseaujevske zablode, da so ljudje dobri, pametni, da sami od sebe iščejo resnico, pomagajo drug drugemu, ne lažejo, ne kradejo in ne varajo svojih partnerjev. Več svobode kot jim damo, manj bo ovir, da se na zemljo vrne raj, ki je bil tu, preden je Eva Adama prepričala, da naj si kar svobodno postreže z jabolki. In sta morala iz raja. Jima je bilo pa istočasno dano razlikovati med dobrim in zlim, kar je za preživetje zunaj raja nujno. Dobro pomaga preživeti, slabo ne. Konec je bilo svobode. Ki je bila omejena samo s svobodo jabolk. V realnem svetu je omejitev več, ampak delamo na tem, da se odpravijo. Delamo se, kot da smo spet v raju, ko ni treba vedeti, kaj je prav in kaj ni.
Hobbes je imel o ljudeh bistveno slabše mnenje. Da je človek človeku lahko tudi volk, se je strinjal. In seveda je bilo to mnogo manj popularno od podobe, ki jo je slikal Rousseau. Ljudje rajši slišijo, da so se rodili dobri, potem pa so jih družba, država, kapitalizem, starši, celo cerkev, skvarili. V demokraciji se ljudem govori, kar radi slišijo. In tako je prevladala ideja, da so dobri in da bodo še boljši, če bodo imeli še več svobode.
Pet osvoboditev
Odtenkov svobode je morda petdeset, pet je pa glavnih osvoboditev.
Osvoboditev od tujcev. To je svoboda, da skupnost ni podrejena tuji skupnosti, da država ni podrejena tuji državi, da narod ni podrejen drugemu narodu oz. nacionalna država ni podrejena drugi nacionalni državi. To zadnje je postalo osnova mednarodnega reda. Zato podpiramo boj Ukrajincev za svobodo. To je svoboda, ki je jasno stopila v zavest ljudi vsaj v času, ko so se Izraelci izvili iz egiptovskega suženjstva. To je svoboda iz ameriške deklaracije o neodvisnosti, to je svoboda, ki se je Zahodni Evropi zgodila leta 1945 in to je svoboda, ki je prišla na vzhod Evrope leta 1989/90 ob osvoboditvi izpod sovjetske nadvlade.
Osvoboditev od oblasti. Drugo svobodo so ljudje začeli iskati znotraj držav. Gre za svobodo od oblasti politične tvorbe. To je svoboda klasičnega liberalizma, ki se je formalno začela vzpostavljati skozi dokumente, kot je bila Magna Carta Libertatum, skozi ustavo ameriške revolucije in njenih amandmajev. Klasični liberalizem omejuje moč in vpliv, ki ju imata država in oblast. Ta osvoboditev je prinesla svobodo mišljenja, svobodo govora, svobodo združevanja, svobodo raziskovanja (ne, ta ne vključuje inštitutskega pisanja vdanostnih pisem vladarju), svoboden gospodarski trg in svoboden politični trg. Dajala je svobodo za nekaj, česar še ni bilo, za nove misli, nove ideje, nove organizacije, ne da bi jemala svobodo tistemu, kar je že obstajalo.
Osvoboditev od tradicije. Francoska revolucija ni naredila ničesar podobnega. Eno oblast je zamenjala z drugo, za katero se je izkazalo, da je morala vladati še s tršo roko. Je pa francoska revolucija prinesla neko drugo svobodo. Namreč svobodo od javnih institucij, navad in vrednot. Ukinili so vse srednjeveške institucije, podrli hierarhije, ukinili so koledar, praznike, cerkev in Boga, ukinili so enote za mere in teže ter uvedli metre in kilograme. To zadnje je bilo celo koristno. Razum so vzpostavili kot merilo vsega. Česar razum ne zna upravičiti ali dokazati, to ne obstaja. Izkušnje ne štejejo nič. Francoska revolucija je izruvala družbo od njenih tradicij. V radikalni obliki ni moglo dolgo trajati, ostala pa je moda ruvanja in prepričanje, da je to celo nekaj pozitivnega.
Osvoboditev od drugih. Naslednja osvoboditev se je tudi zgodila v Parizu. Leto 1968 prinese seksualno revolucijo oz. osvoboditev človeka od drugih ljudi. Ne samo, da jim država več ne gleda v spalnico, tudi drug drugemu več ne gledajo v spalnico. Ali pa v garažo. Ali pa v klet. Ali kdo je koga priklenil na radiator. Svoboda posameznika je omejena samo s svobodo drugega. Če se ljudje strinjajo, je vse dovoljeno. To je edino pravilo, ki omejuje svobodo. Pustimo detajle, kako je do tega strinjanja prišlo. Če se bo po teh pravilih izcimilo kaj napačnega, bomo rekli, da ni bilo soglasja, in dodajali novo in novo kolkovanje izjav, da samo da pomeni da. Revolucija 1968 je izruvala človeka iz njegovega intimnega okolja, osvobodila ga je tudi od družine. Wilhelm Reich je trdil, da je tradicionalna monogamna družina najbolj očitna represivna institucija in da marksistična revolucija lahko uspe le, če družino uničimo (vir).
Most od Pariza 1789 in 1968 predstavlja Markiz de Sade. Iz razumljivih razlogov ga učbeniki v zvezi s francosko revolucijo kaj dosti ne omenjajo, ampak še zdaleč pa ni pisal samo pornografije. V knjigi "Levičarstvo: od de Sada in Marxa do Hitlerja in Marcuseja" ga Kuehnelt-Leddihn imenuje "svetnika zavetnika vseh levičarjev" (vir). Ni pomembno, ali je kak levičarski politik poznal katerega od ljubljanskih sadistov. Pomembno je, kako je "liberte, egalite, fraternite" olajšala izživljanje de Sadu. Ali z besedami Augusta Del Noceja (vir): "Če človeka osvobodimo svetosti, končamo v de Sadovem svetu, v svetu pisatelja, ki velja za enega od osvoboditeljev." Končamo v kleti Fotopuba.
Smerokaz do naslednje osvoboditve je de Sadova junakinja Justine. Zanikala je vse idole in bogove. Razen znanosti.
Osvoboditev od razuma. Zadnji dve razsvetljenski osvoboditvi sta vrednote, vrline, tradicije in izkušnje zamenjali z razumom. Če razum ne more utemeljiti, da naj bi se natančno vsak sedmi dan odpočili od snovnega sveta in se posvetili presežnemu, potem ni nobenega razloga, da so trgovine ob nedeljah zaprte. Tudi ni nobenega razloga, da ima teden sedem dni. Zakaj ne deset? Razum je bil še zadnje, kar je postavljalo omejitve, in zato je logično, da postane zadnja žrtev osvobajanja. Tej zadnji osvoboditvi bi lahko rekli tudi osvoboditev od znanosti, posebej biologije. Dobro jo ilustrira šala, ki je te dni krožila po internetu. "Je fantek ali punčka?" vprašajo dojenčkovo mamico. "Ne vem, bomo videli čez 15 let, kako se bo otrok odločil."
Ni vsaka svoboda dobra
Prvi dve osvoboditvi svobodo upravičeno postavljata na dober glas. Svobodni narodi se razvijajo bolje od nesvobodnih. Države različnih narodov z različnimi sistemi, vrednotami in tradicijami med seboj tekmujejo in zaradi tekmovanja vsi postajajo boljši. Svobodni ljudje, ki jim država ne ukazuje, kako morajo razmišljati, kaj morajo delati, po kakšni ceni naj prodajajo in od koga naj kupujejo, bolj uporabljajo svoje možgane. V svobodnem tržnem gospodarstvu so v napredek vpreženi možgani vseh. Državno regulirano plansko gospodarstvo uporablja samo možgane maloštevilnih načrtovalcev in odločevalcev (več).
Zato so družbe, ki so izpeljale prvi dve osvoboditvi, zelo hitro napredovale – bile so inovativne. Nekje vmes med ameriško in francosko revolucijo je svoboda postala "občutljivi sad zrele civilizacije", kot jo imenje Lord Acton (vir).
Zadnje tri osvoboditve k blagostanju niso prinesle nič. Nasprotno, celo izvotljevale so odgovornosti, ki jo je do zdaj posameznik izkazoval do svoje skupnosti. Zakaj bi svoboden posameznik, katerega svoboda je omejena s svobodo drugega, karkoli naredil za tega drugega ali za skupnost. Ni mu treba. Ali pa ga je treba v to prisiliti. Kar je manj učinkovito, kot če bi to počel, ker je tako vzgojen. Ampak vzgoja je omejevanje svobode.
Kar gledamo zadnja desetletja, je krčenje prve in druge svobode. Ki dokazano prinašata blagostanje. Pa vedno več tretje, četrte in pete. Samostojnost nacionalnih držav se zmanjšuje, cela združena Evropa naj bi vse delala enako, vladam pa se zdi, da bi vedno bolj komandirale čedalje bolje informirane, izobražene in z informacijsko tehnologijo podprte ljudi. Ugašata svoboda govora in svoboda mišljenja na univerzah. Po drugi strani je vedno več svobode, ki ljudem pusti, da delajo, kar jim paše, in mislijo, kar pač hočejo misliti, ne glede na to, ali zadeva pije vodo ali ne.
Skratka
Več svobode lahko pomeni več suženjstva. Pohlepu, lenobi, pohoti in preostalim grehom. Osvoboditev od naravnih instinktov je tisto, kar je prinesla civilizacija – pomagala je posameznikom, da so te instinkte brzdali, in družbe takih posameznikov so bile uspešnejše. "Desna" svoboda je vzpostavila trg dela, izdelkov, storitev, idej in politik. Naj boljši zmagajo. Večina odloča, katera marmelada je najboljša in kdo naj vodi državo. "Leva" svoboda nas je osvobodila tradicionalnih pravil in dala na trg spolnost, moralo in resnico. Žrtve spolne revolucije so ženske (vir). Žrtve vrednostne revolucije smo vsi. Večina odloča, kaj je prav in kaj narobe, kaj je moralno in kaj ni. In celo, koliko je 2 + 2. Kar so včasih skrivali, s tem se danes ponosno paradira. Pa ne bi bilo treba s čisto vsem. Kar je nekoč veljalo za nespodobno, razumejo danes kot umetnost. Pa otroci iz cesarjevih novih oblačil pravijo, da ni.
Svoboda ima mnogo odtenkov in vsi niso svetli.
141