Sobotni intervju
Sobota, 27. 11. 2021, 5.25
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Jaka Remec
16-letni talent z ljubljanskih Fužin, ki mu napovedujejo bleščečo prihodnost #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,86
4
16-letni Jaka Remec iz Ljubljane je eno najbolj obetavnih imen v svetu BMX-a. Remec tekmuje v disciplini park, ki je na letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu doživela svoj olimpijski krst.
16-letni Ljubljančan Jaka Remec je eden največjih upov v svetu kolesarstva BMX, zagotovo pa največji v Sloveniji. Obkrožen z ekipo vrhunskih strokovnjakov, ki se zavedajo, da je talent le drobec v končnem mozaiku, glavnina pa trdo in pravilno odmerjeno delo ter odpovedovanje, bi lahko v prihodnjih letih segel visoko po zvezdah, morda celo olimpijskih. "Eni pravijo, da sem nor," pravi dijak 2. letnika športnega oddelka gimnazije Šentvid, ki ne čuti, da bi zaradi velikega vlaganja v šport karkoli zamujal na drugih ravneh.
Jaka Remec je kot otrok rolal, nato je skejtal, a ko je pri sedmih letih prvič sedel na BMX-kolo, ga ni zanimalo prav nič drugega več. Zadnjih devet let vso svojo energijo vlaga ne samo v piljenje trikov na svojem BMX-kolesu, pač pa tudi gradnjo fizičnih, še bolj pa trdnih psihičnih temeljev.
Njegov oče Aleksander Remec priznava, da vedno ni bilo lahko, jasno je, da šport neprestano zahteva zajetne finančne injekcije, ki jih ni lahko dobiti, a ker so talent, še bolj pa garanje mladega fanta opazili tudi sponzorji, je danes vsaj malenkost lažje.
27. januarja letos, prav na njegov 16. rojstni dan, je Jaka Remec, član ekipe KD Rajd, postal polnopravni član družine Red Bull, kjer je eden od najmlajših športnikov, ki jih sponzorira omenjeno podjetje, ki proizvaja istoimensko energijsko pijačo.
Jaka Remec ni oral ledine v slovenskem BMX-prostoru, saj so to pred njim počeli drugi, je pa postavljal mejnike tekmovalnega BMX-kolesarstva prostega sloga.
Leta 2019 je v Montpellierju na tekmi svetovnega pokala zmagal v mladinski konkurenci.
Že pri 14 letih je na tekmi svetovnega pokala FISE v Montpellierju v Franciji v disciplini park zmagal med mladinci, leto prej je bil med amaterji na Kitajskem drugi.
Na nedavnem evropskem prvenstvu v Moskvi, v olimpijski disciplini BMX-kolesarstva prostega sloga pod okriljem evropske kolesarske zveze (UEC), je bil edini slovenski predstavnik.
Ni se ustrašil članske konkurence, niti velikega odra in spektakla, ki so ga pripravili Rusi, kar še posebej razveseljuje njegovega kondicijskega trenerja Gašperja Kristana, ki ga na spopadanje s stresom, neznankami in pritiski pripravlja tudi z alternativnimi metodami. Jaka je bil z naskokom najmlajši med 12 finalisti. Na prvenstvu, kjer je prvič zastopal Slovenijo, kar mu ogromno pomeni, je na koncu osvojil odlično 10. mesto. V skupnem seštevku svetovnega pokala je na 26. mestu. In to pri zgolj 16 letih!
Remec tekmuje v disciplini park, ki je od letos olimpijska disciplina, v kateri zmagujejo precej starejši kolesarji, zato ima časa za razvoj še obilo. Mnogi vanj polagajo velike upe, njegov trener, legenda BMX-kolesarstva Senad Grošić, napoveduje celo, da bo Jaka Remec v svojem športu nekoč eden najboljših na svetu.
Do olimpijskih iger v Parizu, ki so Remčev veliki cilj, pa je medtem samo še 973 dni ...
Jaka, opuščeno tovarniško halo v prostorih nekdanje Bombažne predilnice in tkalnice Tržič sta z očetom in ekipo strastnih BMX-zanesenjakov spremenila v BMX park Tržič. Bi lahko rekli, da je Tržič postal vaš drugi dom?
Da, bolj ali manj sem zdaj res kar naprej v Tržiču. Rad tukaj treniram, ker imam svoj mir. Seveda je lepo iti nekam, kjer so parki boljši, tukaj je prostor bolj primeren za ohranjanje forme in piljenju trikov, ampak tukaj sem še vedno najraje.
Za kako kakovosten objekt gre?
Kar zadeva bazen s peno, v katerem treniramo nove trike, boljšega ne moreš dobiti in je za trening odličen. Drugi del hale pa je namenjen vadbi trikov, ki jih najprej natreniram v peni. Hala je odlična za trening, ampak za povezovanje različnih linij se je treba zapeljati še kam drugam.
Sta z očetom lastnika objekta?
Ne, najemnika. Zraven je še Marko Južnič, domačin, on je pri postavitvi parka opravil ogromno dela in tudi on je kar naprej tukaj.
Prihajate iz Ljubljane … kako ste sploh prišli na idejo, da bi BMX-park postavili v Tržiču?
Najprej smo imeli halo v Ljubljani, a smo se od tam moral izseliti. Ko se je ponudila priložnost v Tržiču, smo jo hitro izkoristili.
Kaj ste si mislili, ko ste prvič videli objekt? Ste verjeli v to, da lahko iz tega nastane BMX-park?
Verjel sem, sem se pa spraševal, kako dolgo bo vse skupaj trajalo. Marca bosta minili dve leti, odkar smo začeli preurejanje. Dela je bilo ogromno, kar naprej se je pojavljalo nekaj novega, kar je bilo treba urediti. Objekt sicer uradno še ni odprt za javnost, prej moramo urediti še nekaj malenkosti glede varnosti in dokumentacije.
Koliko ljudi je gradilo ta park?
Okrog deset ljudi. Kot rečeno, Marko Južnič je bil pri tem glavni, mi pa smo pomagali. Pospravljali smo prostor, zabijali žeblje …
Tovarniška hala nekdanjega podjetja BPT (Bombažna predilnica in tkalnica Tržič), v kateri je danes BMX park Tržič.
Na BMX-kolo ste prvič sedli pri sedmih letih. Povsem po naključju?
Da, pred tem sem skejtal, tako da sem BMX-arje seveda spremljal, ampak takrat pri sedmih letih, ko sem v parku srečal učitelja smučanja Jako Peklenika na BMX-u, sem prvič poskusil in takoj mi je bilo všeč. Kmalu mi je tudi očeta uspelo prepričati, da mi je kupil kolo. To je bilo konec drugega razreda osnovne šole.
Ko sem sam začel trenirati BMX-kolo, še ni bilo toliko "pumptrackov", razen na Linhartovi, kot danes, zato sem kmalu začel trenirati tudi v tujini. Počasi, ko se je scena razvijala in sem želel več "furat", sem začel s svojim prvim trenerjem Rokom Langusom in očetom hoditi v Celovec. Pozneje sem sodeloval z Domnom Fekonjo iz Maribora, vedno pogosteje sem hodil na Češko, na Dunaj, v ZDA …
Kdo je prvi verjel v vaš potencial?
Rok me je zelo podpiral. Mislim, da je bil on prvi.
In pri devetih letih ste bili na prvi mednarodni tekmi?
Da, mislim, da sem prvič nastopal v Celovcu, tekmoval pa v Osijeku, na tekmi Pannonian Challenge. To je bilo prvič, ko sem v živo videl rajderje, ki sem jih občudoval …
Ste že takrat dobili povratno informacijo, da konkurenca v vas vidi potencial?
Ne, v bistvu sem bil še premlad. Takrat si sploh nisem predstavljal, kam spadam.
Veliko obetavnih športnikov se v času pubertete, v najtežjem obdobju odraščanja, kar nekako izgubi. Kako je pri vas? Imate fokus še vedno povsem v športu?
Absolutno. Nobene želje ne čutim po "žuriranju". Vedno grem raje v tole halo v Tržič, tudi če je mrzla. Za zdaj zelo rad potujem, vozim na različnih parkih, to mi trenutno zadostuje in mi je "top".
Obiskujete 2. letnik športne gimnazije Šentvid. Verjetno ste edini, ki se ukvarja z BMX-om.
Res je. Tri četrtine sošolcev se ukvarja s košarko, nekaj tudi s plavanjem.
Vam gre usklajevanje treningov, tekem in šolskih obveznosti dobro od rok?
Precej naporno je. Pozna se, da sem bolj malo v šoli. Na srečo se profesorji zelo prilagajajo, je pa seveda lažje, če si v šoli in slišiš predavanje, kot pa če se učiš samo iz zvezkov in knjig. Šola na daljavo mi je na nek način kar odgovarjala, saj sem bil lahko z računalnikom v Tržiču in sem lahko ves čas bolj kot ne treniral. Nisem izgubljal časa s prevozom, kjerkoli sem bil, sem lahko hodil v šolo.
Kako gledajo vaši sošolci na BMX? Kakšen pogled imajo na vaš šport? Da je to nekaj za "zafrkancijo" ali da gre za resen šport?
Eni pravijo, da sem nor. Kaj pa vem. Verjetno strah in vse, kar je povezano s tem, doživljam nekoliko drugače.
Lagal bi, če bi rekel, da me nikoli ni strah. To je itak laž. Ko nekaj delaš in vidiš, da bo šlo zelo narobe, te seveda stisne. Ampak strah definitivno doživljam drugače kot drugi.
Kdaj vas stisne strah? Na vrhu skakalnice ali ko ste že v skoku?
Adrenalin je prisoten skoraj vedno, preden "dropneš" ali se zgodi neprijetna situacija. Če gre kaj narobe, se poskušaš reševati, kot je to le mogoče. Takrat imaš občutek, kot da se vse skupaj nekoliko počasneje odvija. Ali je to dobro, ne vem, odvisno, če veš, kje si in se rešuješ, je odlično.
Kolikokrat ste se že srečali s padci?
Že takoj ko sem začel "furati" BMX, sem se napičil na balanco, ki ni imela zaščite – pet centimetrov stran od vranice je šlo. Ni šlo skozi kožo, se je pa dobro poznalo. Poškodoval sem si zobe, prst, križno vez, to pa je to, k sreči nič hujšega.
Bi potem rekli, da gre za nevaren šport? Mami trepeta?
Mami je res strah in jo skrbi. Da, gre za nevaren šport. Problem nastane, ko gre nekaj narobe, ker takrat gre lahko zelo narobe. Trkam na les. Ampak saj ne grem kar na polno, ampak delam postopoma. Vem, da ko začutim nek trik, ga bom tudi odpeljal.
Poškodbe so žal del športa. Remec tik pred nastopom v finalu na tekmi na Kitajskem s počeno kostjo na prstu.
Prihajate iz športne družine?
Kaj pa vem. Oče je pred leti treniral smučanje, mama pa niti ni tako športna, sestra, imam sestro dvojčico, pa je bolj umetniška duša.
Kako bi opisali svoj napredek? Postopen, skokovit, z vzponi in koraki nazaj …
Zelo niham. Na začetku je napredek seveda največji, potem pa se počasi ustavi. Zdaj, ko sem pridobil na višini in mišični masi, se pozna, da imam precej več nadzora na kolesu, in s tem je tudi napredek bolj opazen.
Zadnji dve leti je vaš trener Senad Grošić, ki med BMX-kolesarji velja za legendo. Kako je prišlo do sodelovanja?
S Senadom sva se spoznala na moji prvi tekmi v Osijeku, pri devetih letih, skupaj smo bili še na nekaj dogodkih, potem pa se počasi spoznavaš in na koncu smo ugotovili, da bi lahko sodelovali.
Grošić živi na Dunaju. Večino dela opravita na daljavo?
Da, Senad živi na Dunaju, zato večino časa sodelujeva na daljavo. Najino sodelovanje poteka tako, da mu pošiljam svoje posnetke, on pa mi pove, kaj naj popravim. Pripravi mi okviren načrt, kaj naj naredim. Se pa seveda pozna, da ko delava v živo, je napredek precej večji.
Remčev trener Senad Grošić, legenda BMX freestyle kolesarstva.
Za mnenje o Remcu smo vprašali tudi njegovega trenerja Senada Grošića. V Avstriji živeči Hrvat pravi, da je Jako prvič videl na tekmovanju v Innsbrucku in da se mu je zdelo zelo kul, da nekdo tako mlad že vozi BMX."Kmalu zatem je bil pri meni na Dunaju, v moji šoli Senad’s School2Rock Vienna, kjer je bil prvi devetletnik, ki je izvedel backflip. Precej noro. Jaka ima svoj unikaten stil, kar je res dobro, saj je originalen in ne posnema nikogar," je o svojem mladem varovancu povedal Grošić, ki velja za legendo BMX-kolesarstva.
"Z Jako se poznava že dolgo, sodelujeva pa zadnji dve leti. Zelo sem ponosen nanj in na to, kar se mu je uspelo naučiti v tako kratkem obdobju. Zelo se trudi, da opravi vse začrtane treninge, tako na BMX-u kot v fitnesu, zaveda se tudi pomembnosti stretchinga, za povrh ga čakajo še šolske obveznosti. Kot oseba se mi zdi najboljši tip na svetu, zelo sem ponosen nanj in vesel sem, da sva prijatelja. Kakšen je kot "rajder"? Hm, vem, da bo nekega dne najboljši na svetu," napoveduje Grošić. Pravi, da je Remčeva prednost njegova vztrajnost. "Če si nekaj zada, bo storil vse, da ta cilj tudi doseže."
Kje imajo najboljše pogoje za trening?
Trenutno v Rusiji. Tam vsak teden vidiš nove parke, notranje parke. Človek samo gleda in se čudi.
Je infrastruktura zelo pomembna? Sprašujem zato, ker je v zgodovini slovenskega športa kar nekaj primerov, ko je športnikom kljub izjemno slabim pogojem za trening uspelo dosegati izjemne rezultate.
Da, v BMX-u je to zelo pomembno. Zdi se mi, da bodo Rusi na naslednjih olimpijskih igrah v Parizu imeli precejšnjo prednost, če seveda ne bomo tudi preostali trenirali nekje, kjer so pogoji primerljivi z njihovimi.
Kdo je poleg vas najbolj zaslužen za vaš napredek?
Trenerji, sponzorji, družina. Brez tega itak ne bi šlo.
Kako razvita je BMX-scena v Sloveniji?
Zelo slabo. Sicer nas je vedno več, ampak bolj malo se jih tega loteva tako resno kot jaz.
Kaj pa cenovni vidik?
Zelo drago je vse skupaj. Odkar je več sponzorske pomoči, se to zelo pozna. Pot na EP v Moskvo je denimo krila Kolesarska zveza Slovenije.
Vaša letošnja sezona je bila vredna okrog 70 tisoč evrov, prihodnja bo stala blizu sto tisočakov. Za primerjavo, Ilka Štuhec je zadnjič razkrila, da bo za sezono potrebovala 250 tisočakov.
Da, sam seveda nimam tako dobrih pogojev. Nimam denimo fizioterapevta. Stvari še niso tako daleč, da bi si to lahko privoščil.
Kaj je pri vsem skupaj najdražje?
Potovanja. Kolo dobim sponzorsko, potovanja pa so res draga.
Leta 2019 je bil na prireditvi kolesar leta izbran za mlado obetavno osebnost leta.
Na kakšni ravni trenutno tekmujete?
Z naslednjim letom se bom preselil v kategorijo "Pro", saj sem nabral dovolj točk.
Na intervjuju sva se dobila po šoli, v Tržiču. Kakšen je vaš običajen dan? Zgodnje vstajanje, trening, šola, Tržič …?
Običajno je tako, da imam od ponedeljka do petka že pred šolo trening prek Skypa, na primer jogo ali pa grem v fitnes, sledi šola, potem pa odvisno. Petkrat do šestkrat na teden "furam" BMX.
Zraven obiskujete še plezalni center, trenirate na trampolin … vse to je verjetno del treninga, ki vam pomaga na kolesu?
Da, vse to je del treninga. Moj kondicijski trener Gašper Kristan se trudi, da je moj trening čim bolj raznolik. Tako na primer plezam za moč rok, na plezanju izboljšujem tudi svojo gibljivost, po trampolinu skačem za boljšo koordinacijo, včasih igram košarko za večjo tekmovalnost, delam intervale, počnem kar precej različnih stvari.
Zelo dobro se zavedate tudi pomena vizualizacije. Kdo vas je uvedel v to, kdo vam je povedal, kako pomemben je tudi ta spekter priprave?
Moj kondicijski trener Gašper. Naučil me je, da trik v glavi lahko treniram, že preden ga poskusim v praksi. Verjamem, da bom v tem vedno boljši. Več izkušenj bom imel z vizualizacijo, boljši bom v tem. Vizualizacijo uporabljam pred treningom trikov, približno leto dni.
Kondicijski trener Jake Remca: Rezerv je ogromno
S kondicijski trenerjem Gašperjem Kristanom, ki mu pomaga tudi pri psihološki pripravi.
"Z Jakom je izredno lahko delati. Za 16-letnega fanta je dokaj deloven, miren, zrel, zelo je motiviran in ciljno usmerjen. V njem vidim ekstremno velik potencial, tudi zato, ker je že tako mlad odprt za zelo različne pristope. Jaka mi zaupa in zato poskuša tudi stvari, za katere bi večina njegovih vrstnikov rekla, da so nore. Gre za alternativne načine dela, ki jih je hitro sprejel. Ukvarja se na primer z vizualizacijo, pri čemer je pomembno, da vizualizira pot do uspeha, torej vse, kar počne na tekmi, ne pa samega uspeha oz. rezultata, saj to prinaša preveliko breme."
Gašper Kristan opozarja na to, da je pri delu z Remcem, glede na to, da gre za odraščajočega fanta, zelo pomembno, da se vsi, ki z njim sodelujejo zavedajo, da pri delu z njim ne smejo iti na glavo.
"Količine treningov so pri teh letih sicer lahko velike, so pa hitro lahko preveč intenzivne in na to moramo paziti. Nihče si ne želi poškodb," poudarja Kristan, diplomiran profesor športne vzgoje in diplomiran kondicijski trener, ki z Remcem sodeluje zadnji dve leti, sicer pa se s kondicijsko pripravo športnikov ukvarja že 25 let.
"Za nas je priprava BMX kolesarja dokaj nova in smo na nek način še v procesu iskanja pravega načina treningov. Vem, da v športih prostega sloga navzven izgleda, kot da gre za neko sproščeno obliko športa, ampak to je samo imidž. V resnici gre za izklesane športnike, tako kot so v ostalih športih."
Kristan se zaveda, da je za Remca oteževalna okoliščina ta, da se ukvarja s športom, ki v Sloveniji ni zelo razvit, zato doma nima družbe za trening oz. konkurence. "Ni obkrožen še s 15 podobnimi fanti, ki bi se ukvarjali z istim športom. Tudi treninge je po tej strani težje začrtati, saj je za nas vse precej novo. Sam tega športa še do pred kratkim niti nisem poznal, zato je bilo pomembno, da najprej ugotovimo na kakšen način in koliko trenira preostala konkurenca. Ko sem bil z Jakom na evropskem prvenstvu sem bil dokaj presenečen nad visoko ravnjo, na kateri so fantje, ki so v svetovnem vrhu."
Kristan si prizadeva, da je Jakov trening čim bolj raznolik. Priključuje ga ekipi štirih, petih mladih smučarjev, sicer dijakov iste gimnazije, kot jo obiskuje Jaka, ki z zgledom oz. rezultati spodbujajo eden drugega, Remca spremlja na plezanju, woop parku, kjer trenira na trampolinu in podobno.
Potrebujete za to mir in tišino?
Ko sem na kolesu, niti ne, ko pa ne "furam", potrebujem več fokusa. Takrat je seveda težje, saj si moram predstavljati tudi okolico.
Pa si vizualizirate samo trike ali tudi uspeh?
Jaka med vizualizacijo svojih voženj med ogrevanjem za svoj nastop na EP v Moskvi.
Poskusim vse. Od trikov do počutja, osredotočim se na to, kaj vidim, kaj slišim, kako se odziva kolo, kako rampa, take stvari.
Kaj pa vam pomaga na štartu? Dihanje?
Na štartu se poskušam čim bolj umiriti. Občutek, tik preden "dropneš", je tak ... kako naj opišem, nervozen, potem pa vse preostalo odmislim. Tudi sicer mi je lažje "furati" na tekmi kot na treningu. Na treningu me vsaka stvar zmoti, razmišljam tudi o drugih stvareh, kaj sem danes jedel in podobno (smeh, op. p.).
Koliko manevrskega prostora še imate na področju prehrane?
Precej. To je moja šibkost in tukaj imam res veliko manevrskega prostora. Sem ekstremno izbirčen (smeh, op. p.). Zelenjave še nekaj pojem, sadja nikakor ne, rib pa še manj. Testenine, riž in kruh, to je to.
Jaka v družbi Američana Josha Perryja, še ene BMX legende, pri razlagi o pravilni prehrani.
Kako natrenirate, da se vam pri izvajanju vrtoglavih trikov ne vrti?
To pride z leti. Z izkušnjami, z vožnjami. Tako kot se z leti in izkušnjami lažje prilagajam različnim parkom, tako se zadnja leta lažje prilagodim, da se mi ne zvrti. Pri izvajanju novih trikov je tako, da sem na limitu samo tri sekunde. Opazna razlika je v tem, da se osredotočim samo na eno stvar in ne na pet naenkrat.
Ste že od nekdaj tekmovali samo v disciplini park, ki je olimpijska disciplina?
Da, od nekdaj. Vmes sem "fural" tudi v disciplini "race" (dirka), ampak mi park najbolj ustreza, najbolj ustvarjalno je, bolj sproščeno, lahko izvajam lastne ideje in da, še olimpijski šport je.
Kakšen je starostni razpon najboljših tekmovalcev v vaši disciplini? Letošnji zmagovalec olimpijskih iger v BMX-parku, Avstralec Logan Martin, ima 28 let, olimpijski podprvak Venezuelec Daniel Dhers je s 36 leti še starejši. Kar 20 let starejši od vas.
Ja, v špici so kolesarji pri 25, 26 letih (povprečna starost prvih desetih je 26 let, prvih treh pa 29 let, op. a.), če pa si res nadarjen in veliko treniraš, si lahko v vrhu vse do 30. leta. Zelo odvisno, koliko si bil prej polomljen (smeh, op. p.).
Koliko tekmovalnosti je v vas?
Rekel bi, da sem tekmovalen predvsem na tistih področjih, ki mi gredo dobro od rok. Na BMX-u tekmovalnosti mogoče ne pokažem toliko, jo pa v sebi definitivno čutim.
Odvisno je tudi od obdobja. V času tekmovanj sem že na treningih bolj tekmovalen in je tudi miselnost povsem drugačna kot sicer.
Na žalost v Sloveniji ni toliko konkurence, zato sem bolj ali manj prepuščen sam sebi. To pomeni, da sam sebe potiskam naprej in ne toliko konkurenca.
Na svojem prvem tekmovanju v dresu slovenske reprezentance, na evropskem prvenstvu v Moskvi, je osvojil 10. mesto. S 16 leti je bil z naskokom najmlajši v finalu.
Pred kratkim ste v Moskvi nastopili na evropskem prvenstvu v BMX freestyle kolesarstvu. Ste bili zadovoljni s svojo predstavo na prvem reprezentančnem tekmovanju?
Da. V kvalifikacijah sem bil deveti, v finalu pa deseti. V prvem "runu" sem zamočil prvi pristanek in potem nisem imel dovolj hitrosti, da bi dobro nadaljeval, v drugem "runu" pa sem pristal še grše, tako da … Ampak vseeno, 10. mesto je res zelo dober rezultat. Še posebej zato, ker sem bil v finalu najmlajši.
Na prvenstvo sem odpotoval povsem brez pričakovanj. Nisem namreč imel predstave, kam spadam v članski konkurenci. Na koncu sem bil zelo pozitivno presenečen.
>>> Remčev nastop v finalu EP v Moskvi si lako ogledate od 1:10:20 naprej.
S kom ste potovali na prvenstvo? Imamo selektorja, glavnega trenerja za to športno panogo?
Ne. Na prvenstvo sem odpotoval s svojim kondicijskim trenerjem. Da, razlike med državami vsekakor so in upam, da se bo to spremenilo. Verjamem, da se bo.
Francijo sta na primer na prvenstvu zastopala dva fanta in dve dekleti, zraven pa so imeli še glavnega trenerja in fizioterapevta ter še dve dekleti, ki sta skrbeli za družbena omrežja in prenašali kovčke. Ko so prišli na večerjo, so bili oblečeni v reprezentančna oblačila. Tako kot mora biti.
Vi pa?
V svojo jopico, na tekmi pa v reprezentančni dres. Nastop za slovensko reprezentanco mi ogromno pomeni. To, da predstavljam svojo državo, je zame zelo pomembno.
V disciplini park, kjer tekmujete, sodniki ocenjujejo slog tekmovalca, težavnost trikov in višino, uporabo parka … Je kaj težav zaradi subjektivnosti ocenjevanja?
Da, dogajajo se tudi zmede. Odvisno tudi od samih "rajderjev" – na nekaterih tekmah je pomemben samo stil in ti hudi triki ne pomagajo, medtem ko je na drugih tekmah, to so x-games, olimpijske igre in svetovni pokal bistvo v zahtevnosti trikov. Se zgodi, da se sprašuješ, zakaj si dobil slabo oceno, to ti zbije samozavest.
Za konec se dotakniva še olimpijskih iger v Parizu. Marsikdo verjame, da boste tam igrali pomembno vlogo. Časovno so igre sicer še kar oddaljene, po drugi strani pa precej blizu. Tri leta bodo hitro mimo, takrat boste stari 19 let. Kako se lahko uvrstite na igre?
Olimpijske igre so moj velik cilj. Zbiranje točk po državah za uvrstitev na olimpijske igre v Parizu se bo na tekmovanjih razreda C1 (svetovni pokali …) začelo leto dni prej. Pri nas je situacija bolj zoprna, ker bom za Slovenijo sam moral nabrati dovolj točk, medtem ko bodo preostale države imele lažje delo, saj imajo več "rajderjev". Upam, da se bo to pravilo spremenilo. V ZDA imajo denimo 10 zelo močnih profesionalnih "rajderjev", ki bodo hitro nabrali dovolj točk. Če bo v finalu deset Američanov, en Slovenec in en Hrvat, bo težko konkurirati. Bomo videli ...
4