Sobotni intervju
Sobota, 19. 4. 2025, 4.00
12 ur, 29 minut
Sobotni intervju: Jaka Primožič
Jaka Primožič po hudem padcu in poškodbi: Stvari se počasi postavljajo na svoje mesto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,73
V Sobotnem intervjuju gostimo kolesarja Jako Primožiča, vrstnika Tadeja Pogačarja, ki je sezono 2016 končal kot prvi na lestvici kolesarjev v mladinski konkurenci. Kako okreva po grdem padcu na začetku sezone in kako je zadovoljen s svojo kolesarsko kariero?
"Okrevanje lepo napreduje, zdravnik mi je že dal zeleno luč za začetek treningov na trenažerju," mesec dni po hudem padcu na Dirki po Tajvanu pripoveduje 26-letni slovenski kolesar Jaka Primožič, ki je bil v sezoni 2016 najboljši mladinec v karavani, lani pa del slovenske reprezentance, ki je Tadeju Pogačarju v Zürichu pomagala do mavrične majice svetovnega prvaka. V Sobotnem intervjuju je odkrito spregovoril o izzivih na svoji kolesarski poti, trendu, ki je močno spremenil svet poklicnega kolesarstva, želji po prestopu v ekipo svetovne serije in razvoju Pogačarja, ki ga je kot njegov vrstnik in redni reprezentant lahko spremljal iz prve vrste, pogosto tudi na istem zmagovalnem odru.
26-letni Jaka Primožič je član avstrijske kontinentalne kolesarske ekipe Hrinkow Advarics in stalni član slovenske kolesarske reprezentance. Sproščeni Gorenjec iz Spodnjih Bitenj, ki ga je ljubezen – poudarja, da prava ljubezen – odpeljala na Slovensko obalo, je bil lani del močne slovenske zasedbe, ki je Tadeju Pogačarju pomagala do mavrične majice svetovnega prvaka. S Pogačarjem sta vrstnika, zaradi česar je njegova zgodba še bolj zanimiva.
Kolesarstvu se je začel posvečati razmeroma pozno, proti koncu osnovne šole, a je hitro opozoril nase. Že na svojem prvem svetovnem prvenstvu leta 2015 v Richmondu (ZDA) je v svoji prvi sezoni med mladinci osvojil 21. mesto, leto pozneje pa na SP v Dohiv Katarju dosegel še boljši rezultat – bil je osmi na cestni dirki in deveti v kronometru. Sezono 2016 je sklenil kot najboljši mladinec na lestvici Pro Cycling Stats.
Zaradi odličnih rezultatov so bila pričakovanja visoka, a ni šlo povsem po načrtih. Kmalu po začetku sezone 2017, njegove prve med člani, je zbolel za mononukleozo, ki mu je pobrala ogromno moči. Ko je med koronskim obdobjem že resno razmišljal o koncu kariere, ga je presenetil klic Mateja Mugerlija in povabilo v avstrijsko ekipo Hrinkow Advarics, kjer z veseljem dirka še danes. Zadnji dve sezoni je končal kot zmagovalec avstrijskega pokala, kar v očeh lastnika kluba šteje največ.
V Sobotnem intervjuju je odkrito spregovoril o težki poškodbi, ki ga je ustavila že na drugi dirki letošnje sezone, ter o močni želji in volji, da se čim prej vrne v vrhunsko formo. Dotaknil se je tudi svojih dozdajšnjih izzivov, trendov, ki so močno spremenili svet kolesarstva, in razvoja Tadeja Pogačarja, ki ga je imel kot redni reprezentant priložnost spremljati povsem od blizu.
"Okrevanje lepo napreduje, zdravnik mi je že dal zeleno luč za začetek treningov na trenažerju. Stvari se počasi postavljajo na svoje mesto."
Pred nekaj več kot mesecem dni (17. 3.) ste na dirki po Tajvanu grdo padli. Zlomili ste si medenico, ključnico in poškodovali nekaj reber. Kaj točno se je zgodilo in kakšno je stanje zdaj? Kako okrevate?
Prišlo je do klasične neizbežne situacije na dirki. Kolesar pred menoj je padel, jaz pa sem odletel čezenj. Nesreča se je zgodila približno 500 metrov pred ciljem, med sprintom in še na spustu, tako da so bile hitrosti res velike. Zato je pri padcu popokalo kar nekaj kosti.
Okrevanje lepo napreduje, zdravnik mi je že dal zeleno luč za začetek treningov na trenažerju. Glede na to, da moram paziti, da ne pride do padca, za zdaj varno treniram doma. Začel sem delati tudi vaje za moč. Bolečine so minimalne, gibljivost je odlična in občutek imam, da mi že vse lepo teče. Stvari se počasi postavljajo na svoje mesto.
Kaj to pomeni za letošnjo sezono?
Če sem iskren, ne vem, upam pa, da se vrnem do poletja. Mentalno sem pripravljen na vse scenarije. Pri tem me najbolj boli to, da se je nesreča zgodila takoj na začetku sezone, po napornih zimskih pripravah, ko je potrebno veliko motivacije, veliko ur treninga ... To je bila šele moja druga letošnja dirka in prva, na kateri sem si zastavil višje cilje. Po vseh treningih je res težko sprejeti takšno smolo.
Pred mesecem dni je grdo padel na dirki po Tajvanu, a dobro okreva.
Kako ste se po padcu spopadli s situacijo? Ste imeli dovolj podpore, kdo vam stoji ob strani, vas povpraša, ali karkoli potrebujete?
Da, vsi. Družina, dekle, prijatelji, ekipa – vsi mi pomagajo po najboljših močeh. Vsak dan dobivam klice in sporočila z vprašanji, kako sem, kako okrevam.
Ekipa mi je po padcu takoj priskrbela novo letalsko vozovnico za čimprejšnjo vrnitev domov, avstrijski zdravniki so pregledali mojo dokumentacijo, šef ekipe me kliče vsak drugi dan. O ekipi lahko povem samo najboljše, res so s srcem pri stvari in smo v zelo dobrih odnosih. Zelo sem hvaležen za vso podporo.
VIDEO: Kako je biti kolesar na kontinentalni ravni (video: Ana Kovač)
Če odmisliva poškodbo, kako ste sicer zadovoljni s svojo kolesarsko kariero? Kako je biti kolesar na kontinentalni (tretji) ravni?
Seveda bi si enkrat želel dirkati na najvišjem nivoju, ampak vseeno lahko rečem, da sem zelo zadovoljen sam s sabo in pomirjen. Trenutno mi je zelo lepo, znam uživati, poznam dirke in način dirkanja …
Ko sem prišel v člansko kategorijo, mi je bilo najpomembneje, da se dokažem – da premagam vso konkurenco. Kar je razumljivo. Ko si mlajši, na vse gledaš drugače, bolj črno-belo. Sčasoma pa dozoriš in začneš stvari dojemati drugače.
"Seveda bi si enkrat želel dirkati na najvišjem nivoju, ampak vseeno lahko rečem, da sem zelo zadovoljen sam s sabo in pomirjen."
Danes natanko vem, kaj moram narediti, da bom dobro pripravljen in uspešen na dirkah. Imam dovolj izkušenj in sezon za sabo, da poznam dirke, ki mi ustrezajo, in vem, kdaj moram stisniti zobe in dati še več od sebe. Sem tip kolesarja, ki se na vsaki dirki potrudi do konca, a ne grem več z glavo skozi zid. Ne delam več napak, kot sem jih včasih – ne zaganjam se brez pravega razloga, ampak potrpežljivo čakam na pravi trenutek.
Kakšen je za vas idealen teren? Kakšne dirke vam ustrezajo?
Lahko rečem, da sem precej specifičen tip kolesarja. V sezoni je zelo malo dirk, ki res povsem ustrezajo mojim karakteristikam, a vseeno se znajdem praktično povsod. Skoraj na vsaki dirki se pojavi priložnost, ki jo lahko izkoristim.
Moj idealni teren so zahtevne dirke z veliko kratkimi, strmimi vzponi in veliko višinske razlike, nikoli pa klanci, čez katere se vozimo več kot deset minut. Najbolj mi ustrezata zaključek s sprintom manjše skupine ali pa napad v zadnjih kilometrih.
Potem bi vam belgijske dirke, ki jim je bila zadnji mesec posvečena večina kolesarske pozornosti, ustrezale?
Zanimivo je, da sem se v Belgiji vedno dobro znašel, kljub temu da kocke načeloma lažjim kolesarjem niso pisane na kožo. A Pariz–Roubaix je povsem druga zgodba – tam mi nikoli ni šlo. Kocke so me tako razmetale, da nisem več vedel, kaj se dogaja (smeh, op. a.). Ali sem padel, ali pa je bilo nekaj narobe s kolesom.
Povsem nasprotno od Pogačarja, ki je že kot mladinec tam vozil suvereno. Roubaix je čisto svoj svet – to ni običajna cestna dirka. Hitreje ko greš čez kocke, bolje je. Če greš prepočasi, čutiš prav vsako posamezno kocko in vožnja postane prava muka.
Del odseka na dirki Pariz-Roubaix.
Kako ste doživeli Pogačarjevo predstavo in izjemno drugo mesto na letošnjem Roubaixu? Vas je kaj še posebej presenetilo, navdušilo?
Res je, to je bila vrhunska predstava! Ogromno je poskušal, žal pa ga je spremljala tudi precejšnja smola – a tako je vedno v Franciji, za zmago na Roubaixu potrebuješ tudi kanček sreče. Kljub temu, kapo dol za izjemen boj in predstavo. Verjamem, da se bo vrnil po zmago, ker mu ta resnično pripada.
Priznam, da nisem pričakoval, da bo tako konkurenčen – čeprav od njega vedno pričakujem veliko, saj vem, da se znajde na vseh terenih. Tokrat pa je bil naravnost odličen. Ampak ko je tvoj konkurent van der Poel, tudi razlika v teži in fizika naredita svoje.
"Tadej je bil že v mladinski konkurenci v trenutkih, ko je bilo treba potrpeti in pregrizniti, kot rečemo, vedno zraven."
S Pogačarjem sta bila reprezentančna kolega v mlajših selekcijah, bili ste tudi del reprezentance, ki mu je pomagala osvojiti naslov svetovnega prvaka. Kdaj ste opazili, da izstopa, da ima prestavo več, kot pravijo?
Že pri starejših mladincih se je videlo, da ima ogromno rezerve. Ima popolno postavo za kolesarstvo, a fizično nikoli ni deloval kot tipičen vrhunski športnik – še posebej ne kot nekdo, ki je na tako visoki ravni, kot dejansko je. Že takrat je bil izjemen na dolgih klancih, in je bil v trenutkih, ko je bilo treba potrpeti in pregrizniti, kot rečemo, vedno zraven.
Ker je bil od nekdaj bolj droben, je po mojem mnenju prav zaradi tega že zelo zgodaj razvil tisto zagrizenost – tisto željo, da se kosa z vsakim, pa čeprav je tekmec dvakrat večji. In to se danes zelo pozna.
Če se vrnem v leto 2017, ko smo prestopili v člansko kategorijo … večina se nas je takrat borila, da bi sploh prišli do cilja, Tadej pa se je že takrat redno uvrščal med najboljše – med top tri, top deset. Spomnimo se dirke Po Sloveniji, kjer se je že takrat boril za najvišja mesta. Vse bele majice za najboljšega mladega kolesarja je odnesel brez prave konkurence.
Poleg tega ima šesti čut za kolesarstvo, kar pomeni, da dejansko ve, kdaj bo počilo. Nekateri kolesarji to enostavno imajo in Tadej se je s tem rodil. Tudi moj ekipni kolega Riccardo Verza ima podoben šesti čut in je vedno zraven, tudi ko gre za najbolj nepričakovan pobeg. Ampak tudi jaz sem že tako izkušen, da znam predvidevati, kaj se bo zgodilo.
Tadej Pogačar je že na svoji prvi dirki Po Sloveniji leta 2017 osvojil belo majico najboljšega mladega kolesarja.
Zdi se tudi, da nikoli ni nervozen, kot da ne bi čutil pritiska.
Da, od nekdaj je bil zelo sproščen, kar je ena njegovih najbolj prepoznavnih lastnosti. A hkrati zagotovo občuti ogromen pritisk, česar se po mojem mnenju ljudje pogosto sploh ne zavedajo. Kamorkoli gre, ga kdo vleče za rokav – pa čeprav samo za sekundo. Ampak če je teh "sekund" v dnevu sto, dvesto … se to hitro nabere in nimaš več zasebnega življenja. Na koncu ti od dneva ne ostane nič drugega kot avtobus in hotelska soba.
Spomnim se svetovnega prvenstva v Zürichu, ko so ga navijači čakali kar v avli objekta, v katerem smo bili nastanjeni. K sreči smo imeli dobro urejeno varnost – do našega nadstropja, ki je bilo rezervirano izključno za nas, osem članov reprezentance, si lahko dostopal le s kartico. Le tako je imel vsaj nekaj miru. Takšen je njegov vsakdan – vsepovsod pozornost, povsod oči, uprte vanj.
Jaka Primožič, Nik Čemažar, Tadej Pogačar in Urška Žigart leta 2019 v Komendi na sprejemu za Pogačarja ob njegovi zmagi na dirki po Algarveju.
Nekdanji mladinski selektor Andrej Cimprič je v pogovoru za Sportal izjavil, da ste bili s Pogačarjem, Čemažarjem, Jermanom, Horvatom zlata generacija slovenskega kolesarstva. Kako se vi spominjate tega obdobja? Menda ste se neprestano pogovarjali o kolesarstvu.
Ja, res smo se veliko pogovarjali o kolesarstvu – to so bili še časi, ko še nismo toliko uporabljali telefonov kot danes. Bili smo res dobra družba ... Saj poznate Žigo Jermana, kako zgovoren je (smeh, op. a.)! Pa tudi Pogačar ... vsi smo bili precej klepetavi. V tistem obdobju sem res padel v kolesarstvo – vsi smo bili zelo motivirani, prava energija je bila med nami.
Jaka Primožič, Nik Čemažar in Žiga Jerman na evropskih igrah v Minsku leta 2019.
Leta 2016 ste bili na lestvici Procyclingstats celo najboljši kolesar v mladinski konkurenci na svetu. Zakaj je bila sezona 2016 tako izstopajoča in zakaj naslednja ni bila? Kaj se je zgodilo?
Niti ne vem, mogoče sem se takrat preprosto navadil na kolesarstvo. Začel sem namreč precej pozno – šele v kategoriji dečki A (do 15 let, op. a.). Tudi pozneje, pri mlajših mladincih (do 17 let), nisem natančno vedel, kaj sploh počnem.
Ne izhajam iz kolesarske družine, zato nisem imel nobene prednosti ali predznanja, ki bi mi pomagalo. Potem pa … se prav spomnim, kako so mi po svetovnem prvenstvu v Richmondu v ZDA leta 2015 – ko sem v svoji prvi sezoni med mladinci zasedel 21. mesto – rekli, da mogoče pa kdaj še bo kaj iz mene.
Od takrat naprej mi je res precej steklo, še posebej v sezoni 2016. Italijanske in belgijske dirke, na katerih smo nastopali, so mi bile zelo pisane na kožo. Ni bilo dolgih klancev, kakršne najdeš na dirkah, kot sta Giro della Lunigiana ali dirka miru na Češkem, kjer je bil Tadej Pogačar vedno ekstremno boljši.
V tistem obdobju sem se res veliko naučil – tak sem po naravi, da hočem vse sam razumeti, raziskati, se prepričati, ali stvar res drži.
Nik Čemažar, Tadej Pogačar in Jaka Primožič na DP U23 2020.
Morda je bila prav to ena od mojih težav. Vsega je bilo preveč. Poleg kolesarstva še tisoč drugih stvari. Nikoli nismo bili samo jaz, trening in kolo – vedno se je dogajalo še življenje. Preveč sem razmišljal, bil sem preobremenjen.
Potem pa je prišla sezona 2017 in prehod v člansko kategorijo (Elite). Zbolel sem za mononukleozo, in od takrat naprej je šlo vse samo še navzdol. Na prvih dveh dirkah sem bil še konkurenčen, nato pa kar tri mesece nisem vedel, kaj se dogaja z mano. Drugi so dirkali dobro, jaz pa nisem mogel iz sebe iztisniti prav nič.
Poleg vsega sem obiskoval še gimnazijo, kar je bila dodatna obveznost, ki mi je jemala ogromno energije. Šola je bila pri nas doma vedno na prvem mestu. Staršem je bilo zelo pomembno, da obveznosti opravim sproti. Moj dan se je začel ob šestih zjutraj, ko sem šel v šolo, se ob dveh vrnil, odšel na trening, zvečer pa sem se moral še naučiti, česar se nisem v šoli čez dan. In tako dan za dnem.
Kako visoka so bila vaša pričakovanja po izjemni sezoni 2016, ki ste jo končali kot prvi na lestvici mladincev?
Visoka in imel sem kar veliko možnosti, vendar smo se takrat z družino, klubom in agentom odločili, da ostanem v kolesarskem klubu Sava Kranj, saj sem moral najprej končati šolo. Šola je bila še vedno prioriteta. Ker sem šel v prvi razred osnovne šole leto dni pozneje kot moji vrstniki, sem bil še dve sezoni med člani še vedno gimnazijec.
Prvo leto – torej 2016 – sem še zmogel držati tempo in usklajevati vse obveznosti. A v sezoni 2017 sem si postavil še višje cilje, in takrat je enostavno počilo. Zbolel sem. Po tem obdobju sem potreboval veliko časa, da sem se vrnil in mi je znova steklo. Imel sem nekaj dobrih rezultatov, a nikoli ni bilo tiste prave zmage.
Sam se velikokrat pošalim, da sem bil kolesar za vse in hkrati za nič. Nikoli se mi ni nekaj prav zares posrečilo, vedno je manjkala tista zmaga.
"Sam se velikokrat pošalim, da sem bil kolesar za vse in hkrati za nič. Nikoli se mi ni nekaj prav zares posrečilo, vedno je manjkala tista zmaga."
Agent mi je pogosto rekel: "Manjka ti samo ena zmaga." In imel je prav. V eni sezoni sem recimo na 20 dirkah desetkrat končal med prvimi desetimi – vsako drugo dirko med deseterico. To je kar lepo videti na papirju, a v kolesarstvu šteje le eno – zmaga. Ljudje sicer pohvalijo konstantnost, da si uporaben za ekipo, da si dober skozi celo sezono, a tisto, kar te porine v višjo ekipo, je zmaga.
Svoje je naredilo tudi obdobje covida. Dirke so odpadale kot po tekočem traku, še posebej na našem nivoju in kar naenkrat je bilo že skoraj prepozno, saj se je po covidu začel trend, da so ekipe začele podpisovati pogodbe z zelo mladimi kolesarji, danes že celo z mlajšimi mladinci.
Zdi se, da ta trend dolgoročno ni obetaven. Mislim, da je bilo prej bolje, ko je bilo več časa za razvoj. Danes je na kolesarjih preveč pritiska, vse se mora zgoditi hitro.
Menda ste imeli na mizi tudi ponudbo dveh ekip svetovne serije. Lahko poveste, za kateri dve ekipi je šlo?
Res je, leta 2016 sem bil že v stikih z razvojnimi ekipami, pozneje tudi z ekipami svetovne serije. Imel pa sem to smolo, da sem se dogovarjal ravno z ekipama, ki sta se pozneje združili, s tem pa je izginilo tudi precej mest za kolesarje. O imenih ne bi rad govoril.
Leta 2022 ste postali član avstrijske kontinentalne ekipe Hrinkow Advarics. Menda vas je v ekipo leta 2021 povabil nekdanji slovenski kolesar Matej Mugerli in vas v bistvu zadržal v svetu kolesarstva.
Ja, ko sem že razmišljal o tem, da bi se nehal ukvarjati s kolesarstvom, ker se mi je zdelo, da sploh nima smisla in da mi nikoli ne bo uspelo – za nami sta bili dve leti epidemije, ko skoraj nismo dirkali, jaz pa kolesarim zato, da dirkam, ne zato, da treniram –, me je leta 2021 poklical Mugerli in povabil v ekipo Hrinkow Advarics, češ da potrebuje točno takega kolesarja, kot sem jaz.
Tam sem spet začel na polno uživati v kolesarstvu, in tudi če bi bil v ekipi svetovne serije, ne verjamem, da bi bil tako zadovoljen z življenjem, kot sem tukaj. Vse je zelo sproščeno, vem, kaj delam, in nihče me ne 'sekira'. Jaz naredim svoje, točno vem, kaj je treba, vse naredim 110-odstotno, mi pa nihče ne gleda v krožnik, niti se ne vtika v moj trening.
Leta 2023 je bil na VN Kranja šesti, kar je bil najboljši slovenski rezultat.
Lani ste imeli super sezono …
Res je, že drugo leto zapored sem zmagal avstrijsko ligo, kar je za našo ekipo najpomembnejše, saj gre za ekipo iz Zgornje Avstrije. Naš glavni sponzor je podjetje Hrinkow, ki prodaja avstrijska butična kolesa, na katera so Avstrijci dobesedno nori. Našemu lastniku največ pomenijo prav naši rezultati v Avstriji in v Tajvanu, kje so kolesa izdelana. Več kot nas je na vrhu, več koles se proda.
Če bi zmagal na državnem prvenstvu Slovenije, to v očeh našega sponzorja ne bi pomenilo veliko – v Slovenijo verjetno ne bo prodal niti enega kolesa. Če pa zmagam v Avstriji, je to zanj vrhunski uspeh.
Žal se je lani prav v Avstriji zgodila tragedija, ki ste ji bili prav vi edina priča. V kraljevski etapi Dirke po Avstriji se je na spustu z Grossglocknerja proti Heiligenblut zaradi počene gume smrtno ponesrečil vaš sovrstnik, 25-letni norveški kolesar Andre Drege. Takrat ste na Instagramu zapisali, da nesreča ni bila nikogaršnja krivda in da bi dali vse, da bi lahko karkoli spremenili in preprečili tragedijo. Kako ste se takrat soočili s situacijo?
Grozno, kaj vse se lahko zgodi, pa ne moreš pomagati. Odziv njegove družine in Norvežanov je bil neverjeten. Mislim, da sem prejel okoli 500 sporočil s strani njegovih kolegov, znancev in navijačev. Njegova družina bo letos ob obletnici nesreče ponovno obiskala Grossglockner, njegov oče pa bo v spomin na sina prekolesaril celo traso.
Starša pokojnega norveškega kolesarja Andrea Drege 7. julija lani med pogovorom z Jako Primožičem pred začetkom spominske vožnje od Innsbrucka do Patscherhofela.
Se človek po taki tragediji zamisli o tem, da na cesti preži res ogromno pasti, ali je bolje ne razmišljati o tem? Vas vsaka taka nesreča 'zabremza'?
Kaj pa vem, mislim, da če bi bil to padec, za katerega bi bil sam kriv, bi me to malo 'zabremzalo', sicer pa ne, ker vem, da je to nekaj, kar se na cesti lahko zgodi.
Lani ste bili del udarne osmerice, ki je Tadeju Pogačarju pomagala do naslova svetovnega prvaka. Je bil to za vas vrhunec kariere?
Da, mislim, da je bil to za večino nas v reprezentanci vrhunec. Tudi zaradi vzdušja – v Švici smo preživeli res lepe dni, odlično smo se razumeli. In ravno to, da je vsak od nas opravil svojo nalogo, ti daje občutek zadoščenja. Občutek, da si bil del nečesa velikega. Če ne bi prispeval ničesar, veselja ob tej zmagi verjetno ne bi občutil tako močno. A ker smo vsi dali vse od sebe, smo lahko res ponosni.
Primožič s Pogačarjem, Urško Žigart in Maticem Žumrom na Večeru zvezd, prireditvi Kolesarske zveze Slovenije ob koncu sezone 2024, kjer so kot slovenska kolesarska reprezentanca prejeli priznanje za posebne dosežke.
Računate, da vas bo selektor Uroš Murn tudi letos povabil v ekipo za svetovno prvenstvo v Ruandi (21. do 28. 9.)?
Računam, da bo. Letos ima Slovenija na voljo devet mest (toliko je tudi slovenskih kolesarjev v ekipah svetovne serije, op. a.), vendar mislim, da bodo nekateri po sezoni preutrujeni in da se ne bodo odločili za nastop na SP, še posebej če bo to v Ruandi, kar je precej velik projekt.
Računam na to, da bom do takrat nazaj v vrhunski formi. Takšen je načrt, če mi uspe, pa bi lahko to dosegel že precej prej. Mislim, da potrebujem dva meseca treninga in eno etapno dirko, in potem bom že nazaj.
Primožič in Pogačar med ogledom trase na lanskem SP v Zürichu.
Zaključiva s pogledom v prihodnost. Kako si predstavljate svojo drugo kariero ali je za razmislek o tem še prezgodaj?
To vprašanje mi zastavi veliko ljudi. Vem, da bi bilo najbolj logično, da bi ostal nekje v kolesarstvu, saj sem mu posvetil celo življenje, veliko vem in imam res ogromno izkušenj, ampak za taka razmišljanja je še prezgodaj. Mislim, da sem še mlad in da imam pred sabo še precej kolesarskih letih. Če bo le motivacija.
Me pa od nekdaj zanima toliko drugih stvari, da se moje življenje lahko obrne tudi v čisto drugo smer. Bomo videli, morda bom ostal v kolesarstvu, ali pa me bo zaneslo v druge, morda celo v povsem tretje vode.
Preberite še:
