Druga kariera
Nedelja, 16. 4. 2023, 16.10
11 mesecev
Druga kariera (306): Marinko Galić
Znani nogometaš ustvarja najlepši športni park v Sloveniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,60
10
Marinko Galić, trmasti Primorec, zaljubljen v mesto ob Dravi, je že večkrat dokazal, kaj vse se lahko zgradi in ustvari, če znaš preskakovati ovire in povleči prave poteze. To lahko najbolj potrdijo sosedi v Zgornjem Radvanju in navdušeni otroci, ki z veseljem obiskujejo center ter osvajajo nogometno znanje v šoli.
Marinko Galić je v nogometu navduševal kot prosti branilec, dosegal odmevne uspehe s Slovenijo in Mariborom, nato pa se po koncu kariere posvetil novim izzivom. Na Štajerskem je zgradil športni center, v katerem vodi nogometno šolo in vrtec. Doživljal je vzpone in padce, pred osmimi leti ni manjkalo veliko, da bi ostal brez vsega, a se je le rešil iz težav. Danes je srečen, zadovoljen in ponosen na vse, kar je ustvaril, obenem pa ne skriva novih ciljev – tako poslovnih kot življenjskih.
Spada med najboljše branilce, kar jih je kadarkoli imela Slovenija. Bil je nepogrešljiv člen znamenite zlate Katančeve generacije, udeleženec EP 2000 in SP 2002, z Mariborom je igral v ligi prvakov. Skozi njegove športne dosežke smo se na Sportalu sprehodili, ko je praznoval abrahama. Takrat je izpostavil nemalo anekdot, najbolj poučna in šaljiva je bila tista, ki jo je doživljal kot golobradi mladenič na tekmi medrepubliške lige v nekdanji Jugoslaviji, ko je s Koprom gostoval v Bihaću.
Tokrat, prihodnji teden bo dopolnil 53 let, smo se osredotočili na njegovo drugo kariero, na športno-poslovno pot, s katero ima opravka zadnjih 15 let. Izkusil je ogromno lepega, a so bili prisotni tudi težki trenutki. Izkazal je neizmerno trmo in ljubezen, v športni center in nogometno šolo vložil toliko denarja in duše, da bi zavrnil tudi najbolj mikavno ponudbo, če bi se kateri izmed bogatih snubcev zanimal za nakup. Tudi takšno, izraženo v znesku nekaj milijonov evrov. Preprosto se noče ločiti od centra, ki ga želi prepustiti v vodenje svojim otrokom, s tem pa poskrbeti, da bi se ohranil družinski projekt Galićevih, ki bi se lahko pohvalil z marsičem. Tudi najlepšim športnim parkom v Sloveniji.
Nekdanji slovenski reprezentant, znan po neposrednosti, iskrenosti in tem, da v javnosti odkrito spregovori brez dlake na jeziku, je v pogovoru z nami šel še korak dlje. Ni se dotaknil le poslovnih načrtov, ampak tudi (ne)zadovoljstva z razmerami, ki ga obkrožajo v vsakodnevnem življenju. Spregovoril je tudi o tem, kaj bi rad počel, ko bo opravil svoje v športnem centru in se predal zasluženemu počitku.
Kdaj ste začutili, da bi se lahko v svoji drugi karieri ukvarjali z nogometom na malce drugačen način, kot lastnik športnega centra in vodja nogometne šole?
Že med profesionalnim igranjem nogometa. Takrat me je začela preganjati želja, da bi nekoč treniral mlajše otroke, tiste od šest do deset let. In to v lastnem športnem centru. Želja je postala še močnejša, ko sem tudi sam postal oče. Nikoli nisem imel želje po treniranju odraslih, čeprav me še danes marsikdo sprašuje, zakaj ne opravim vseh potrebnih trenerskih licenc in se posvetim starejšim.
Najljubše mi je pač delo z otroki. Resda je tudi stresno, najbolj zaradi nekaterih staršev, ki lahko s svojim napačnim ravnanjem škodujejo otrokom. Pri delu z otroki je treba biti zelo potrpežljiv, dogaja se marsikaj, zato sem še toliko bolj zadovoljen, da mi vse skupaj uspeva že tako dolgo. Nogometno šolo in vrtec vodim že 13 let, športni center pa bo letos praznoval 15 let.
Poslovni model Športnega centra Marinko Galić zajema dvorano z nogometnim igriščem na odboj z umetno travo. ''Zunaj imamo še dve igrišči za odbojko na mivki, košarkarsko igrišče, sčasoma sem postavil dva piknik prostora, enega velikega za okrog 170 ljudi, drugega za 50, ki ga bomo ta mesec malce podaljšali in bo sprejel 70 ljudi. Imamo stalne goste, otroška igrala. Imamo gostinski lokal z ogromno teraso, s katerim upravlja podnajemnik. Za vodenje lokala nimam živcev, to mi je včasih vzelo preveč energije. Raje delam tisto, kar najbolje znam. Vse, kar je povezano z nogometom,'' nam je pojasnil dolgoletni vodja športnega centra in nogometne šole.
Kako je sploh nastal športni center? Ste imeli že kakšne izkušnje z vodenjem takšnih projektov?
Prav nobenih. Po koncu nogometne kariere sem se z občino najprej dogovoril za najem zemljišča. Prej je bilo tu v Zgornjem Radvanju vse prazno. Bila je le deponija. Ni bilo elektrike, vode, ničesar. Tako sem moral začeti od temeljev. V projekt sem vložil vse, kar sem zaslužil v nogometni karieri. Vse prihranke. Ni mi žal, da sem se tako odločil in nato vztrajal. Tudi takrat, ko je bilo najhujše. Ko sem bil povsem na dnu, denimo leta 2015, ko bi lahko ostal brez centra. A sem se le izvlekel.
Od takrat naprej plujem v mirnejših vodah, zato sem izredno ponosen na svojo bikovsko trmo, po horoskopu sem namreč bik (smeh, op. p.), da nisem obupal, ampak vztrajal.
Kako pa vam je uspelo prebroditi vse krizne trenutke, ki jih v Sloveniji, pregovorno polni ljubosumja in fovšije, ni bilo malo?
Ni bilo lahko. Doživel sem kar nekaj metanja polen pod noge. In to od ljudi, od katerih ne bi mogli verjeti, da je to mogoče, a so se na srečo strasti umirile. Ne bi pa raje pogreval določenih zgodb, zdaj sem presrečen, da zgledno sodelujemo z NK Maribor. Ne nazadnje je v našo nogometno šolo, ki jo obiskujejo otroci do 10. leta, nato pa nadaljujejo nogometno pot drugje, hodil tudi starejši sin Marka Šulerja.
Sem se pa na svoji poslovni poti spopadal s številnimi vzponi in padci. Marsikdo je bil prepričan, da ta zgodba ne bo dolgo živela, a hvala bogu danes ponosno sediva tu, in kot vidite, center napreduje in se razvija.
Nisem požrešna oseba. Nisem nekdo, ki si želi milijone in kamione, ampak le nekdo, ki lahko mirno pelje zadeve naprej. Nekdo, ki lahko plačuje račune, gre lahko na morje, na dopust in živi popolnoma normalno življenje. Se pa zavedam, da si marsikdo ne more privoščiti ničesar. Ogromno je ljudi, ki živijo pod pragom revščine, zato jim skušam pomagati. Marsikdaj priredimo dobrodelne turnirje. To smo v mojem športnem centru že počeli in bomo tudi v prihodnje.
Pred slabim desetletjem se je spopadel z največjo oviro na svoji življenjski poti.
Omenili ste leto 2015, ko bi skoraj ostali brez športnega centra. Kaj se je dogajalo?
Ni bilo prijetno. K meni so že prišli izvršitelji in dejali, da mi bodo vse pobrali. V posel sem šel v dobri veri, a mi je načrte pokvarila svetovna kriza. Nisem mogel plačevati lizinga, nastal je velik spor. Znan je bil že datum prevzema objekta. Takrat sem doživljal tudi krizo v zakonski zvezi. Nikoli nisem bil tako na tleh kot takrat.
Ko si v takem položaju, marsikdo pomisli tudi na najslabše. V tistem trenutku sem imel na srečo ob sebi starejšega sina, oba starša, takrat je bil oče še živ, nekaj najboljših prijateljev, ki so mi res stali ob strani, potem pa sem sam rešil zadevo. Od takrat naprej je šlo s športnim centrom samo še navzgor. Zdaj plujemo v mirnih vodah.
Kako ste zdržali v tako nehvaležnih finančnih časih, ne nazadnje vas je pozneje v dodatne težave pahnilo še obdobje pandemije koronavirusa in zapora javnega življenja?
Reševalo me je to, da nisem pohlepen. Mama mi je po tistem obdobju rekla, kako je ponosna name, ker sem se iz vsega tega izvlekel skoraj sam. Preprosto sem začel varčevati. Dejansko ne trošim. Privoščim si le to, da grem lahko na morje. Dejansko varčujem, vse prihranke vlagam v prihodnost centra. Da bi sem prišlo še več ljudi in bi to postala res lepa mariborska zgodba.
Brez neke lažne skromnosti, hočem, da bo to v roku šestih let najlepši športni park v Sloveniji. Tako bom tudi naredil. Saj je že zdaj eden najlepših, čez šest let pa bo vsa Slovenija vedela, da v tej deželi ni lepšega parka. Ker sem tako trmast, saj sem bik, sploh ne dvomim, da mi bo uspelo.
Za to, da Športni center Marinko Galić sploh obstaja, je eden izmed najbolj zaslužnih Ante Guberac, dolgoletni predsednik Kopra in lastnik gradbenega podjetja Grafist. "Ko je bil še na začetku svoje poslovne poti, mi je zelo pomagal. Njegov brat je bil nadzornik gradbenih del, sem je poslal delavce, tovornjake. Naredili so mi vsa zemeljska dela, ki bi bila zdaj vredna, ne bom pretiraval, vsaj sto tisoč evrov. A ni hotel od mene niti centa. Za to mu bom hvaležen do groba, res. Ante bo v mojem srcu vedno v dobri luči. Vedno bo moj prijatelj, ne glede na to, kaj bodo ljudje o njem govorili, proti njem ne bom nikoli rekel niti ene slabe besede."
Z leti raste tudi vrednost vašega centra. Nepremičnine predstavljajo določeno bogastvo. Ste kdaj razmišljali o prodaji?
Zadeva je takšna, da so to tudi premičnine. Dvorana je premična, kontejnerji so tudi premični. Niti v enem trenutku pa nisem pomislil, da bi to komurkoli prodajal.
Niti kakšnemu "bogatemu stricu iz Švice", ki bi pred vami na mizi odprl kovček, poln denarja?
Ne, na to res ne gledam tako. To bi pomenilo, da bi končal lepo zgodbo. Če bi bila to grda zgodba in bi bil v težavah, potem bi to morda še naredil. Ker pa je to čudovita zgodba, v katero sem vložil vse, kar sem imel, in ima tudi dušo, hočem, da traja v nedogled. Želim si, da bi jo nadaljevali moji otroci, da ostane športni center Galić družinski projekt. Zato nimam nobene želje po prodaji.
Če bi v tem trenutku prišel kdo k meni in mi rekel, da mi za športni center ponuja dva milijona evrov, ju ne bi vzel. Rekel bi mu: hvala lepa. Pa nimam na zalogi toliko denarja, kje pa. Zadošča mi, da ga imam toliko, da lahko redno plačam vse položnice, da grem lahko v trgovino, si kaj kupim in grem na dopust. To je povsem dovolj za srečo. Najbolj od vsega pa si želim, da bi šel športni center iz generacije v generacijo. Da bo Maribor kot mesto ponosen na to zgodbo. Saj verjamem, da je že zdaj.
Kakšne so njegove uradne vloge v centru? "Sem vodja, ustanovitelj nogometne šole in vrtca ter trener. Skoraj vsak dan sem na igrišču. Z Renatom Kotnikom, soigralcem iz mojega prvega obdobja igranja za NK Maribor, sva trenerja. Skoraj sva si kot brata. Srečen sem, da imam lahko tako osebo za prijatelja in sotrenerja, saj mi stoji ob strani v dobrem in slabem."
Kaj vse še nameravate v svojem centru spremeniti v prihodnosti?
Razmišljam v smeri, da bi dal velik prostor za piknik pod streho in ga zaprl, tako da bi lahko obratoval celo leto, ne le pet mesecev. V prihodnosti bi namesto igrišč za odbojko na mivki morda postavil še manjšo večnamensko dvorano, kjer bi se odvijali otroški rojstni dnevi, koncerti in podobne zadeve.
V dvorani smo naredili nove slačilnice, novo skladišče, pisarno, notranjost gostinskega lokala pa nameravamo razširiti v dvorano. To bo dobrodošla novost, saj bodo lahko starši gledali treninge ali tekme neposredno skozi okno.
Center se nahaja na definitivno najboljši lokaciji v Mariboru. Tako mi je všeč, da živim le 300 metrov stran od centra. Upam, da bodo v Radvanju čim hitreje dokončali obvoznico, da bo ta del mesta ob Pekrski gorci postal mamljiv tudi za turiste in preostale Mariborčane, ki sem ne zahajajo prav pogosto.
Kot vodja nogometne šole in centra nameravam vztrajati še nekaj let, potem pa bi se počasi poslovil. Verjetno pri kakšnih 60 letih.
Izredno ponosen je na Nika Voglarja, ki je obiskoval njegovo nogometno šolo, nato pa se pri 10 letih preselil k NK Maribor. Zdaj je pri vijolicah pri izhodnih kadetih, uvrstil pa se je v slovensko reprezentanco. Ko otroci končajo šolanje v njegovi šoli, jim svetuje, naj nadaljujejo pot pri najboljših klubih v soseščini. To sta Maribor in Aluminij, zelo pogosto sodeluje tudi s Taborom.
Bi se potem kot rojeni Primorec preselili ob morje in zaživeli bolj ležerno?
Obvezno razmišljam v tej smeri. V Mariboru pogrešam morje, pogrešam žuborenje morskih valov. Tako se pogosto usedem v avto in zapeljem za eno noč v Koper. Samo zaradi tega, da zjutraj posedim ob morju, dve uri pijem kavo, se napolnim z energijo in vrnem v Maribor. To mi povsem zadošča. Rad imam takšne užitke.
Nedavno sem bil štiri dni v Bosni in Hercegovini, kjer nisem bil že 16 let. To je res treba doživeti. Vožnjo po tistih magistralah, lepote Mostarja, Neretve, Sarajeva, sproščenost prebivalcev. To je bilo nekaj neverjetnega, kot da bi zadel na loteriji. Užival sem.
Enako je z morjem. Meni je morje zakon. Zagotovo bom živel nekje ob morju. Kje točno, pa še ni za v javnost.
Kaj pa bo takrat s centrom? Bodo vodenje centra, tako kot ste izrazili željo, resnično prevzeli otroci?
Tega si močno želim. To bi doletelo moja mlajša otroka, 18-letnega Marina, ki trenutno trenira nogomet pri Kopru, in 10-letno hčerko Maleno. Starejši sin Matej tega ne bo delal, ima že svojo službo v Španiji. V Madridu dela za podjetje IBM, zdaj pa ima tako srečo, da bo šel za pol leta delat na Kanarske otoke. Tako si ne belim več glave z vprašanjem, kam bom šel poleti na morje, saj ga nameravam obiskati s hčerko. Morda tudi z mlajšim sinom, če takrat ne bo imel nogometnih obveznosti. Hčerkica mi je že rekla, da bo, kar zadeva športni center, gostinski lokal zagotovo njen (smeh, op. p.).
Čeprav že tri desetletja živi v Mariboru, vedno rad izpostavi tudi rojstno mesto Koper. ''Zakaj pa ne? Sem le rojen tam, tam sem preživel 23 let, tam sem se naučil nogometa, vsega. Tam sem se prvič zaljubil, končal osnovno in srednjo šolo,'' čuti posebno vez ne le do Maribora, kjer živi zadnja tri desetletja in kjer si je ustvaril dom, ampak tudi do Kopra, kjer še živi njegova mati.
Vsi prispevki Sportalove Druge kariere, zbrani na enem mestu.
Le nekaj let nazaj je pandemija koronavirusa ustavila delovanje ne le gostinskega lokala, ampak vašega celotnega športnega centra. Ni bilo nogometne šole, tekem, druženja, zabav, koncertov, gledanja nogometnih tekem in še bi lahko naštevali.
Še nedolgo nazaj je za kratek čas nosil brado, ob objavi te fotografije na Facebooku pa zapisal: "Brada ne dela človeka. Si ali nisi."
Glede tega sem bil kar glasen na Facebooku. Sem človek, ki ne skriva čustev. Pozitivnih ali negativnih. Znam pokazati oboje. Ko se zjočem, se zjočem, tega me ni sram priznati. Sem "emotivac". Če ne bi bil, ne bi imel vseh otrok tako rad. To ne nazadnje prepoznajo tudi otroci v naši nogometni šoli, ko pridejo v center, pa tudi njihovi starši. Vse otroke enako objamem. Rad jih imam, se z njimi igram, zato z veseljem hodijo sem, naša šola pa je uspešna.
Na Facebooku sem bil pogosto glasen tudi glede politike. Politika nam kroji življenje, na žalost pa v njej prevladujejo pokvarjeni ljudje. Ne spomnim se, kdaj bi lahko za nekoga v politiki rekel, da se mi zdi pozitiven. Kdor je normalen človek, ne gre v politiko. Vsaj ne v obdobju slovenske samostojnosti.
Zdi se mi, da je to samo ena velika kraja. Da ne manjka podkupovanj, da se vse deli pod mizo. To ni tista Slovenija, ki smo si jo zamišljali. Govorili smo o drugi Švici, pa nismo niti blizu. Koliko ljudi samo živi pod pragom revščine in so dejansko potrebni pomoči. Pa nas je samo dva milijona. Ne govorimo o državi s 40 milijoni prebivalcev. Država bi morala z lahkoto preskrbeti dva milijona ljudi. Z lahkoto. Če ne moremo nahraniti dveh milijonov ljudi, potem je v tej državi nekaj hudo narobe. S tem, da imamo v tej državi nekatere, ki skrivajo milijarde, po drugi strani pa imamo tudi ljudi, ki sedijo na kavicah in kadijo cigarete, pa živijo na sociali, a vozijo mercedese. Tudi take imamo. To pa zato, ker je pač taka država.
Kar zadeva zdravje, je med pogovorom z nasmehom potrkal na les. ''Najpomembnejše je, da so otroci zdravi. Vse je super. Tudi sam sem zdrav. Dve leti nazaj sem imel operacijo kolena, šlo je za obrabo meniskusa in hrustanca. Včasih je zelo v redu, včasih pa me začne boleti na igrišču, tako da jem tablete. A trenersko delo ne trpi, to z veseljem potrpim.''
V času pandemije koronavirusa ste bili na družbenih omrežjih jasni in glasni tudi glede vprašanja nujnosti in primernosti cepljenja proti covid-19.
Takrat so nam vsiljevali zadeve. Bil sem proti cepljenju, nisem pa nikogar silil, da se ne cepi. Sam se nisem. Nisem pa prenašal tistih ljudi, med njimi tudi nekaterih znanih športnikov, ki so to promovirali. Zakaj ne pustimo ljudi, da se vendarle odločijo sami? Vsak se ima pravico odločiti, kaj bo delal s svojim telesom. Kdor se je cepil, se je, kdor se ni, se ni. In živimo naprej, ne pa, da se prepiramo in grdo gledamo.
Spomnim se, kako so v obdobju največjega lockdowna hodili mimo ljudje, ko sem si v športnem centru zavrtel glasbo in jo predvajal po zvočnikih. Zunaj so me že čakali policisti, češ da imam notri zabavo. Pa je nisem imel. Ljudje so žleht, zelo žleht. V tistem obdobju nisem smel obratovati, od države pa nisem prejel niti centa. Nekateri so vmes propadli, sam pa sem obstal, brez kakršnekoli pomoči.
Ljudje se žal bolj hranijo z negativnimi kot s pozitivnimi novicami. Dejansko imam občutek, da ljudje uživajo v tem, da nekdo, ki je znan in je nekaj naredil v življenju, propade. Potem si lahko govorijo, poglejte, kaj se mu je zgodilo. Saj smo vedeli, da je tak pa tak. Saj si to zasluži, ker je, ne vem, ''glumil'' nekaj. Takšni so ljudje. Na žalost. Tukaj v Sloveniji se je v ljudi, ne vem, ali je to že del DNK, naselila fovšija.
"Starši so neučakani. Želeli bi, da bi njihovi sinovi čim prej napredovali. Sam pa dobro vem, kako poteka proces. Potrebna je potrpežljivost, saj so otroci različni. Nekateri pridejo z danim talentom in takoj razumejo vaje, nekateri pa ne razumejo popolnoma ničesar. S takimi je treba pozorno delati, zato gre proces počasneje. Nekateri starši pa bi radi, da delamo vse, kar je seveda nemogoče. Potem pa čez eno leto opazijo razliko, napredek, pa osvojimo turnir in igramo res dobro. Takrat jim ni pa nič jasno," se trudi, da bi zlasti preveč ambicioznim staršem pravočasno pojasnil, kako lahko koristijo in vplivajo na otroke, da jim ne škodujejo na njihovi nogometni poti.
V preteklosti kljub temu, da je pri NK Maribor vrsto let deloval vaš soigralec iz reprezentance Zlatko Zahović, sodelovanje z najbolj trofejnim slovenskim klubom in Nogometno šolo Marinka Galića ni potekalo tako, kot bi si želeli.
Ne bi zdaj pogreval neke juhe, ki je že ohlajena. Zlatko je bil pač bolj vpet v delo prvega moštva. Imam občutek, da se niti ni kaj ukvarjal z mlajšimi kategorijami, podmladkom. Da bi pa karkoli rekli proti Zlatku, bi bil strel v koleno in velika neumnost. Zlatko je naredil za ta klub in mesto nekaj, česar ni še nihče. Dobro, mi smo bili prva generacija, ki je pripeljala klub v ligo prvakov. In kar je prvič, je po navadi najslajše. Ampak serijsko osvajanje prvenstev, uvrščanje v skupinske dele lige prvakov, lige Europa, to pa je seveda absolutno največja zasluga Zlatka. Bil je daleč najboljši igralec naše generacije, vodja ekipe, najbolj prepoznaven slovenski igralec v Evropi. Še danes je. Zdaj, ko ni več vpet v nogomet, je Zlatko neka povsem druga oseba. Tudi značajsko. Z njim se je užitek pogovoriti. Srečen je. Zlatko je daleč pred vsemi glede vsega, njemu bi moral Maribor postaviti spomenik.
Zlatko Zahović in Marinko Galić sta si vrsto let delila slačilnico v slovenski izbrani vrsti ter skupaj nastopila tudi na obeh največjih tekmovanjih. Na EP 2000 in SP 2002.
Kar pa zadeva mojo povezanost z NK Maribor, se nisem nikoli nikjer izpostavljal ali hvalil, je pa dejstvo, da sem igral za ta klub, da sem dejansko že bolj Mariborčan kot Koprčan. Za Maribor sem dal vse, kar sem lahko. Ne nazadnje sem igral v ligi prvakov, ko sem bil član Maribora, sem prejel celo poziv za nastop za reprezentanco sveta, kar ni mala stvar. V tem klubu sem bil dvakrat najboljši igralec 1. SNL, najboljši športnik Maribora, dejansko sem tu doživljal svoje najboljše igralne čase. Zdaj vodilni ljudje pri Mariboru razumejo zgodbo moje šole. Denimo Marko Šuler. Zgledno sodelujemo. Upam, da se bo ta zadeva tako nadaljevala, če ne celo stopnjevala na boljše.
10