Simona Fabjan: pred leti navduševala na mivki, kaj počne zdaj? #video

Simona in Erika sta se posvetili zgolj odbojki na mivki in v nekaj sezonah nastopali po vsem svetu, bili sta del tudi tistih največjih turnirjev v svetovni ligi, a ker ni bilo sponzorjev in ker v tem ni bilo prave prihodnosti, je Simona, Erika se je za ta korak odločila še dve leti prej, dejala, da je bilo dovolj "rekreacije" in dala priložnost drugim izzivom, o katerih je razmišljala že v času svoje aktivne športne poti.

Že od nekdaj je bila hrana njena druga strast in v povezavi s tem deluje tudi zdaj. Tudi odbojke ni povsem zapustila, saj zdaj trenira svojo mlajšo sestro Katarino in njeno soigralko Klaro Kregar. Vsako leto skupaj s sestro Eriko organizira tudi druženje pod okriljem odbojkarske šole Fabjan sisters, ki bo letos doživelo novost. Ne bo se igrala le odbojka, Simona želi skupaj s sodelavci mladim dati tudi druga znanja, ki jim bodo koristila v nadaljnjem življenju.

Pred natanko petimi leti ste dejali, da je bilo dovolj ''rekreacije'', čas je za nove izzive. Povejte, kam vas je zanesla pot?

Kot ste najbrž že zasledili, sem pred kratkim začela prehransko svetovanje. To me je zanimalo že med športno kariero. Hrana oz. prehranjevanje je zelo pomembno, ne samo v vrhunskem športu, pač pa tudi na splošno. S pravilno prehrano se da pozdraviti tudi hujše bolezni. Skratka, to me veseli že od nekdaj in vesela sem, da sem se zdaj zadeve lotila tudi resneje.

O prehrani je razmišljala že med športno kariero:

Zdaj ste nutricionistka. To je beseda, ki se v slovenskem prostoru velikokrat pojavi, marsikdo pa ne ve, kaj to sploh pomeni.

Sama sebi rečem prehranski trener. Ta beseda mi je ljubša kot svetovalec za prehrano, saj ta ti po navadi da le nasvet in ti napiše jedilnik. Pri trenerjih pa je drugače. Sploh v športu je to še toliko pomembneje, mislim, da potrebujejo športniki na tem področju dolgoročno podporo.

Zadeve ste se lotili sami. Ali delujete v sklopu kakšne druge organizacije na tem področju?

Zdaj imam odprt s. p., delujem pa tudi kot strokovni sodelavec pri Inštitutu za neodvisnost, kjer imamo skupna predavanja, organiziramo razne delavnice. Ni dolgčas.

Poleg omenjenih služb je zadnji dve leti tudi mama. S telovadcem Rokom Klavoro imata hčerkico Kiaro. Foto: Moja galerija (Sandra Vidmar) Ne samo, da ste zdaj prehranska trenerka, ob tem ste še trenerka in tudi mama dveletni Kiari. Vse skupaj se sliši zelo naporno.

Drži, da je naporno, a če si dobro razporediš aktivnosti, se da. Vseeno je zdaj moja prioriteta hčerkica, za katero si res vzamem čas. Dopoldne je namenjen službi, po tretji uri pa sem njena. Prek tega ne grem.

Ste imeli po koncu kariere kakršnokoli krizo? Vam je šport manjkal ali ste takoj zavihali rokave in se lotili novih izzivov?

Zagotovo se ti življenje spremeni. Ko si športnik, si športnik, in to je tvoja identiteta. Ko končaš, se seveda vprašaš: "Kaj sem pa zdaj?" A sama nisem imela večje krize, saj nisem bila v takem športu, kjer bi se cedila med in mleko. Že pred koncem kariere sem razmišljala naprej.

Skupaj z Eriko sva ustanovili svojo odbojkarsko šolo, sama pa sem se po študiju vrgla v prehranske vode. Naredila sem tudi dvoletni študij prek mednarodnega olimpijskega komiteja za prehrano športnikov.

Zdaj delam tudi certifikate za funkcionalno prehrano. To je področje, pri katerem s prehrano zdravimo bolezni ali z njo pomagamo telesu, da premaga bolezen.

S hrano se da pozdraviti bolezen?

Seveda. Če pravilno in zdravo ješ, se ti izboljša imunski sistem, s tem se zmanjša število bolezni. Če si že bolan, pa se da s pravilno prehrano rešiti marsikaj. Telo si toliko opomore, da se začne braniti samo, a dandanes je najlaže iti v lekarno po zdravila, in to je to. Naše zdravje izvira iz črevesja, če je tam vse tako, kot mora biti, smo že veliko naredili. Težko konkretno rečem, kaj mora kdo jesti, saj se vsak primer od drugega razlikuje.

Erika se je leta 2012 odločila, da ima dovolj, Simona pa je nato, vsaj tako pravi, tudi malce trmasto vztrajala še dve sezoni. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Erika je kariero končala leta 2012 in razpadla je sestrska naveza Fabjan. To je bila takrat v Sloveniji velika novica in po svoje šok, saj sta bili še obe zelo mladi.

Erika se je odločila, kot se je, sama sem takrat igrala najboljšo odbojko, zato sem vztrajala naprej. Nisem mogla kar nehat. Združila sem moči z Andrejo Vodeb, a tudi z njo je bilo zelo težko. Morda še teže. Andreja je bila res carica, vrhunska igralka, dobro sva se razumeli, a bili sva prav tako brez resnih sponzorjev, to pomeni brez denarja in trenerja, tako da ni šlo. Tudi vedela sem, da lahko nove izzive poiščem ravno v tem, kar počnem zdaj, zato vse skupaj ni bilo pretežko.

Sportal Konec sestrske naveze Fabjan!

Dejali ste, da ste igrali svojo najboljšo odbojko, kako ste takrat sprejeli sestrino odločitev?

Takrat tega nisem obešala na veliki zvon, saj je bila to najina stvar. A zdaj lahko rečem, da sem bila nanjo zares jezna. Njena odločitev se mi je zdela nadvse egoistična, zato sem bila trdno odločena, da ji pokažem, da zmorem tudi brez nje. Dolgo me je gnala naprej ta jeza, kar pa ni najbolje. Veliko je bilo tudi prepirov, tudi pogovarjali sva se v tistem obdobju le o najnujnejšem.

Zdaj je vajin odnos spet tak, kot je treba?

Po nekem seminarju za osebno rast sem čutila, da jo moram poklicati in ji povedati, kaj resnično čutim. To je bila zadeva, ki me je resnično tiščala in mučila. Povedala sem ji, da to nisem jaz, da si ne želim več tako nadaljevati. Obe sva jokali kot dež. Občutek je bil, kot bi mi 100 kilogramov padlo z ramen. Ugotovila sem, da ni moč v tem, da nekomu drugemu nekaj dokazuješ, to ni moč, pač pa to, da ga sprejmeš takega, kot je, in da sprejmeš take odločitve. Tako da, zdaj sva spet v tistem pravem sestrskem odnosu.

Simona je prepričana, da ne bi bila to, kar je zdaj, če ne bi bilo odbojke na mivki in vsega, kar se je dogajalo med njeno športno kariero. Foto: Vid Ponikvar

Čez dve leti ste tudi sami imeli dovolj …

Bila sem stara 25 let, ko sem se vprašala, ali želim še kaj narediti v svojem življenju. Odbojka mi je zelo veliko dala, verjetno bi, če bi imela več sponzorjev in bi v žep tekli milijoni, če malce pretiravam, to še zdaj počela. Tako sem morala vse plačati sama. Vse je bilo treba dati iz lastnega žepa.

A pustimo to, v času svoje športne poti sem zares uživala, odbojka mi je veliko dala. Zagotovo ne bi bila to, kar sem zdaj, če ne bi šla skozi to.

Sportal Simona Fabjan: Dovolj je bilo "rekreacije", čas je za nove izzive

Resno treniranje odbojke na mivki ni poceni, še posebej, če moraš vse plačati s svojo denarnico. Foto: JS Oblikovanje (Jana Šnuderl) Spomnim se najinih pogovorov v preteklosti, ko smo vsako leto napovedovali pokrito dvorano, zrasla pa je, vsi vemo, kdaj. Pred kratkim. Kaj bi bilo, če bi imele že z Eriko možnosti treniranja, kot jih imajo odbojkarji zdaj?

Uf, težko reči. Vse skupaj bi bilo veliko laže in ceneje. Spomnim se, da sva na leto kar 10 mesecev preživeli v tujini, kar pomeni, da je bilo ob tem težko študirati. Tudi trenerja nisva imeli, zato sva ga morali iskati v tujini. Vse to pa stane.

Ste kdaj izračunali, koliko vas je vse skupaj stalo?

Joj, o tem raje ne razmišljam. Bolje, da ne, a če že hočete, je šlo med 15 in 20 tisoč evri na sezono. Pri tem je treba povedati, da sva zelo varčevali in gledali na vsak cent. Živeli sva v najcenejših hotelih, iskali najcenejše letalske karte. Vse je bilo nizkoproračunsko. Ko sva tekmovali na Kitajskem in v Braziliji, so nas vsi trepljali, kako je to ''fajn'', a dejansko sva tam res le tekmovali. Nisva želeli dodatno trošiti denarja s kakšnimi izleti in ogledi.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi šli po isti poti?

Težko je reči, da bi karkoli spremenila, saj mi je, kot sem že rekla, odbojka veliko dala in me izoblikovala v osebo, kot sem zdaj. Bilo je težko. Takrat sva res raziskovali za naju povsem neznan svet. Ni bilo Facebooka, na katerem lahko zdaj pišeš trenerju in ti on čez nekaj sekund odpiše. Bilo je težko, nekaj trenerjev ni bilo dobrih, zato sva morali iskati novega.

Nisva natančno vedeli, katerih turnirjev se udeleževati in kako organizirati sezono. Nisva imeli kondicijskega trenerja, o pravilni prehrani nisva imeli pojma. Tudi dvorane ni bilo. Če bi imela takrat to znanje, kot ga imam zdaj, bi bilo vse drugače (smeh). 

Fotogalerija Simone Fabjan - odbojkarica, ki je zdaj trenerka in svetovalka za prehrano:

Fotogalerija

1

 / 24

Kaj vam je ljubše, biti trener za prehrano ali odbojkarski trener?

Oba poklica imata skupno točko. Zelo rada gledam ljudi, kako napredujejo v svojem življenju in da sem tudi sama del te zgodbe. Meni je Katarino in Klaro res vrhunsko trenirati, enako velja tudi za rekreativce. Ob koncu kariere sem ugotovila, da me to, da pomagam drugim, še bolj veseli, kot da sama napredujem. Zadnji moj trener (op. p. Rodolfo Cavaliere) mi je dal tisto, kar mi drugi niso. Dober trener te ne izboljša le tehnično in taktično, pač pa ti pomaga zrasti kot oseba. To mi je on dal in z isto tehniko in taktiko se je moja odbojka dvignila za dva nivoja više. To znanje poskušam predajati tudi naprej.

Simona uživa v tem, da pomaga drugim in jih opazuje, kako rastejo in napredujejo. Foto: JS Oblikovanje (Jana Šnuderl)

Kaj lahko poveste o svojih varovankah, sestri Katarini in Klari Kregar?

Po mojem mnenju sta res sanjska ekipa. Toliko, kot sta ti dve punci pridni, delavni in željni. Veliko srečo imam, da ju lahko treniram, tudi napredujeta izjemno hitro.

A tako se mi zdi, da je v vseh športih, če si delaven in priden, lahko vsakemu uspe. To sem povedala tudi njima. S trdim delom se da res veliko narediti, ob tem pa mora vsak pri sebi razčistiti in se določenim stvarem odpovedati. Če si pravi športnik, teh stvari na koncu niti ne jemlješ kot odpovedovanje. Meni ni bilo nikoli žal, da se nisem med tekmovanji hodila na morje zabavati in žurati. Odbojka mi je veliko več pomenila, kot da pijana ležim na plaži (smeh).

Katarina in Klara, za kateri Simona meni, da sta sanjska ekipa:

Tudi njima je to jasno, sta perfekcionistki. Velikokrat sta jezni sami nase. Katarina me spominja name, ker ima podoben značaj. Vedno najde nekaj. Tudi če udari najlepšo paralelo, bo našla nekaj, kar se da narediti bolje. Dobro je, če si samokritičen, a ne preveč. Moj psiholog je vedno dejal, da če hočeš napredovati za eno stopničko, moraš priznati, da si dober. Če si ves čas govoriš, da si slab, to ne pelje nikamor.

Simona o Katarini in Klari: