Sobota, 30. 4. 2022, 4.08
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Blaž Kavčič
Đoković je imel na mizi milijonske pogodbe, on pa je dobil loparje in torbo
"Bil sem preslab," nam je povedal Blaž Kavčič, ki je pred kratkim končal svojo bogato športno kariero. V določenem obdobju ni veljal za perspektivnega teniškega igralca. Nihče ni verjel vanj in veliko je moral garati, da je lahko sploh začel trenirati z najboljšimi v Sloveniji. S svojim trdim delom in neizmerno željo po uspehu je postal prvi slovenski igralec, ki se je prebil med prvih 100 igralcev na svetu. Danes bi rad svoje znanje delil naprej. Ga bodo uslišali, mu bo željo uspelo uresničiti tudi na trenerskem področju?
Blažu Kavčiču se je v dolgoletni športni karieri zgodilo toliko nenavadnih stvari, da bi lahko napisal knjigo o tem. Iz njegovih ust je bilo zanimivo slišati, koliko je bilo odrekanja njega in njegove družine, da je lahko dosegel svoje uspehe. Vse te vrednote je dobil doma, saj sta bila oba starša uspešna alpska smučarja in bila v takratni jugoslovanski reprezentanci. Njegovo kariero so močno zaznamovale poškodbe in zdi se, da je šel včasih v svoji želji celo predaleč. Zadnja poškodba roke ga je pripeljala na urgenco, kjer ga je slovenskim zdravnikom na koncu uspelo rešiti. Po tej izkušnji je kmalu spoznal, da je prišel čas, da se poslovi od vrhunskega tenisa. Zadnji dvoboj je odigral lani na kvalifikacijah OP ZDA. Bil je šok in kmalu za tem se je znašel v trenerskih vodah. Slišati je, da se dobro znajde v novi vlogi, a Blaž ne bi bil Blaž, če ne bi imel tudi zdaj pred seboj zelo ambicioznih načrtov. Mu bo še enkrat uspelo dokazati, da je nemogoče vendarle mogoče?
Blaž Kavčič je bil na lestvici ATP najvišje uvrščen na 68. mesto. To mu je uspelo v sezoni 2012.
So vaši dnevi danes še vedno tako zapolnjeni kot takrat, ko ste bili še vrhunski športnik?
Lahko rečem, da sem imel kot športnik šesturni delovnik. Poleg tega so bile še masaže, fizioterapije in druge stvari. Danes imam časovno daljši delovnik, saj imam še veliko drugih organizacijskih stvari, ki jih moram urejati. Morda sem danes še bolj zaseden, ampak fizično je to čisto nekaj drugega.
Kako to mislite?
Zdaj, ko se zjutraj zbudim, me čisto nič ne boli. Prej me je vseskozi nekaj bolelo. Ali je bilo od napornega treninga ali pa od poškodb, ki sem jih imel. Zadnji dve ali tri leta sem bil vseskozi v bolečinah. In ravno vse te poškodbe so bile glavni razlog za konec kariere. Nisem več užival, ker nisem mogel trenirati tako, kot sem včasih. Nisem bil na takšni fizični ravni kot včasih. Zaradi tega tudi ni bilo rezultatov, kakršnih sem si želel. Ostalo je nekaj grenkega priokusa, ker lahko rečem, da sem na koncu igral svoj najboljši tenis. Če bi bil fizično tako pripravljen kot včasih ter imel znanje in izkušnje, ki jih imam danes, bi verjetno lahko dosegel veliko več, kot sem. Ni se izšlo.
Blaž Kavčič lani na turnirju v Splitu, ko je v finalu izgubil proti Blažu Roli.
Ko sem lani spremljal vaše rezultate, se je zdelo, da se vračate na pravo pot. Na turnirju serije Challenger v Splitu ste se uvrstili v finale …
Da, res je. Lani na začetku leta sem premagoval igralce, ki so danes uvrščeni med najboljših sto igralcev na svetu. Alexa Molčana sem premagal dvakrat. Želim povedati, da sem bil vedno konkurenčen tem igralcem. Pustimo zdaj igralce prve deseterice. Nikoli ni bilo tako, da sem šel na igrišče in se je že vnaprej vedelo, da bom izgubil. Imam kar nekaj skalpov, je pa tudi res, da v vsej svoji karieri nisem niti ene sezone igral od začetka do konca in videl, česa sem sposoben. V pol leta sem dosegel takšne rezultate, da sem bil 72. igralec sveta, potem pa bil pol leta spet poškodovan. Lahko povem, da je vračanje po poškodbah psihično in fizično res težko, zato zelo občudujem Rafaela Nadala. Ampak on ima res vse urejeno in vso podporo. Jaz sem moral to večinoma sam urejati.
Ko sva že pri vaših poškodbah. Kaj je bila posledica teh poškodb? Ali vaše telo ni grajeno za teniške napore ali ste delali napake pri treningu?
Rekel bi, da je bilo vsega po malo. Zagotovo moje telo ni grajeno za vsakodnevne težke napore. Po naravi sem bolj vzdržljiv, tako da sta bili hitrost in moč, ki sem ju imel, zelo natrenirani. Če bi se lahko vrnil, bi nekatere stvari spremenil. Veliko sem v fitnesu delal za moč. Po novih metodah se teniški igralci temu manj posvečajo. Sam sem res veliko treniral in že takrat imel občutek, da mi to ne ustreza najbolj. So igralci, ki na fitnesu preživijo več časa, drugi manj.
Blaž Kavčič je bil v karieri pogosto poškodovan. Poškodbe so ga oddaljile od še boljših rezultatov.
Torej ni splošne formule za dober trening?
Tudi če treniraš dva igralca, enega treniraš povsem drugače kot drugega. Ko gledam zase, lahko rečem, da je bilo tega preveč. Pri fitnesu vemo, da so mišice nekoliko bolj trde, posledično pa je večja verjetnost za poškodbe. Najpomembneje se mi zdi to, da nisem imel človeka, ki bi dnevno skrbel za moje telo. Pri letih, ko sem začel trdo trenirati, bi potreboval nekoga. Če danes pogledamo dobre mlade igralce, vidimo, da imajo ob sebi takšnega človeka. Vsak dan moraš imeti masažo in raztegovanje. Na ta način se stvari rešujejo sproti. To je bila pri meni največja težava, ampak vse to je povezano s financami. Dober fizioterapevt, ki dela od jutra do večera, zasluži toliko, da ni možnosti, da bi mu lahko jaz to ponudil. Po navadi za to poskrbi sponzor ali pa teniške zveze.
Kakšni so bili pri vas potem razlogi za poškodbe?
Tudi prevelika količina treninga. Zmeraj sem bil priden in zagnan. Doma sem bil vzgojen v športnem duhu. Po eni strani je bilo prav, da si priden in veliko treniraš, ampak po drugi strani obstaja neka meja. Nekdo bi se moral z mano usesti in pogovoriti o treningu ter mi razložiti vse skupaj. Potreboval bi nekoga, ki bi postavil prave temelje, na podlagi katerih bi lahko treniral. Po drugi strani je bilo pri meni tako, da sem moral veliko trenirati in teči. Zakaj? Sam namreč nisem imel velikega orožja in sem moral igrati tenis bolj fizično. Imel sem kakovost, ki mi danes zelo koristi pri trenerskem delu. Vsakega nasprotnika sem moral zelo dobro naštudirati, ker ga s svojo igro nisem mogel "razbiti". Ugotoviti sem moral, kaj mu ne ustreza in kje ima slabe točke. To sem moral početi. Imel pa sem sposobnost, da sem lahko igral, kolikor sem želel. To je bila moja glavna prednost. Pri trenerski vlogi mi to danes zelo pomaga, ker se lahko pogovarjam o taktiki in hitro vidim nasprotnika. To je lahko dvorezni meč. Za ene stvari je dobro, za druge ne.
Zadnji dvoboj ste odigrali lani avgusta v kvalifikacijah za OP ZDA. Ste že takrat vedeli, da je to vaš zadnji dvoboj?
Igral sem s poškodovano roko. Dobil sem dve blokadi, da sem lahko sploh lahko igral. Pripravljal sem se in si želel igrati. Mislil sem, da bom lahko igral, a se je izkazalo, da ne morem.
V profesionalni tenis je vstopil leta 2005.
Torej ste vedeli, da je to zadnji dvoboj v karieri?
Takrat se je poškodba tako poslabšala, da sem ob prihodu domov moral celo na urgenco. Dobival sem tri različne antibiotike. Imel sem že začetek sepse, lahko bi izgubil prst, lahko bi tudi umrl. Bilo je kar hudo. Američani so mi postavili napačno diagnozo in vse skupaj je bilo že na meji. Zadnji dan so zagnali paniko in me želeli že tam operirati, a to so bili takšni stroški, da si tega nisem mogel privoščiti.
Vam organizator turnirjev ne krije stroškov pri takšnih zapletih?
Ne. Bomo videli, kaj bo iz tega. Vsi zapleti in to, da danes z roko ni vse tako, kot bi moralo biti, so dokaz, da so se tam zelo motili. Sam sem jim rekel, naj mi dajo antibiotike, a mi jih niso. Vztrajali so, da ne gre za nič takšnega. Na koncu je bila takšna infekcija, da je bilo zelo, zelo hudo. Čutil sem velike bolečine. Takšne, da sem komaj prišel do doma.
Pojdiva na malce lepše teme v vaši karieri. Bili ste prvi slovenski igralec, ki se mu je uspelo prebiti med najboljših sto igralcev na svetu. Pokazali ste, da je uspeh mogoč tudi v Sloveniji. Kdo je takrat verjel v vas?
Mislim, da skoraj nihče. Predvsem smo v to verjeli jaz in moji straši. Sicer se doma nikoli nismo pogovarjali o rezultatih ali uvrstitvi. To je bila predvsem moja želja. Doma so me lahko finančno podpirali, mama pa me je tistih nekaj let, ko še nisem imel izpita za avto, vozila naokrog in se ukvarjala z menoj. Oče, ki je sicer delal od jutra do večera, je tako dobro služil, da je lahko mama delala vse preostale stvari. Vse se je vrtelo okrog mojega tenisa. To ne pomeni samo, da otroka pelješ na trening, ampak ga je treba peljati na kondicijski trening, terapijo, masažo … Treba je poskrbeti za turnirje, tako da je vsa družina trpela zaradi mojega tenisa. V mlajših letih sem želel zmagati na največjih turnirjih. Ko zrasteš, vidiš, da je to zelo težko izvedljivo, in si postaviš nekoliko bolj realne cilje. Moj realni cilj je bil, da se uvrstim med najboljših sto igralcev na svetu. Temu so se vsi smejali. Če bi gledali članke za nazaj, je v njih pisalo, da še 200 let ne bo nobenega slovenskega teniškega igralca med 100 najboljših.
Blaž Kavčič in Grega Žemlja sta v mladih letih veliko trenirala skupaj. Danes oba delujeta kot trenerja.
In kako je potekala vaša kariera do tega prelomnega mejnika?
Ko sem pri 16 letih prišel v Kranj, me niso želeli vzeti. Bil sem preslab. Ostal sem v Ljubljani in dve leti trdo treniral. Pri 18 letih sem spet prišel v Kranj in so me le vzeli v ekipo. Bil sem najslabši in vsi so mislili, da ne bo nič iz mene. Takratni predsednik zveze in tamkajšnjega kluba, ki je vse skupaj financiral, je takrat dejal, da ne bom nikoli boljši od 500. mesta. Vseeno moram povedati, da me je vedno podpiral. Takrat so več vlagali v Žemljo (Grega Žemlja, op. p.), ki je bil bolj perspektiven. Imel je boljše rezultate in bil bolj tehničen igralec. Morda so bile ravno to stvari, ki so mi pomagale. Od nekdaj sem bil takšen, da sem bil, če mi je nekdo dejal, da se ne da, pripravljen umreti za to, da bi to naredil. V tem primeru je bilo to tisto. Med desetimi v ekipi sem bil najslabši, a vsako leto sem garal in delal, da sem se približeval preostalim fantom. Zadnje leto sva od teh desetih fantov ostala le še Grega Žemlja in jaz. Takšen projekt v Sloveniji pogrešam. Da igralec pride v neko okolje, kjer se more vseskozi dokazovati. Takrat v Kranju so ustvarili takšno okolje in iz tega sva prišla Žemlja in jaz.
Ali to pomeni, da ste zagovornik skupinskega dela in ne tega, da imajo mladi tekmovalci že zelo kmalu svoje trenerje?
Da ima nekdo svojega trenerja, sploh ni težava. Moja ideja je, da bi naredil akademijo, kamor bi lahko prišli vsi trenirat s svojimi trenerji. Seveda bi bila to akademija Blaža Kavčiča, kjer bi bili določeni igralci pod mojim okriljem. Jaz imam cilj, da bi na enem mestu lahko vsi trenirali. Torej bi vsi najboljši trenirali na enem mestu. Želim si ustvariti okolje, kjer bi lahko vsi dobro trenirali. Daleč od tega, da bi bila to moja šola in da bi drugim prevzemal igralce. Jaz lahko delam z enim, največ dvema igralcema. Sam sem lahko mentor drugim igralcem, ki delajo pod okriljem svojih trenerjev. Menim, da sem si v teh letih nabral toliko izkušenj in znanja, da bi lahko pomagal več igralcem. Na kakšen način, je stvar dogovora.
Kako težko se je bilo posloviti od profesionalnega tenisa?
To se pri meni ni zgodilo čez noč. O tem sem razmišljal kar nekaj časa, ker nisem bil več konkurenčen. Poškodba roke se je izkazala za tako hudo, da nisem imel več izbire. Želel sem igrati še nekaj turnirjev serije Challenger. Odigrati turnir v Umagu in se posloviti na igrišču. Poškodba roke je to vse ustavila in na trenutke nismo vedeli, ali bom sploh še lahko držal lopar v rokah.
Kmalu po končani karieri je šel v trenerske vode in dela z mladimi perspektivnimi igralci.
Verjetno je bil to za vas šok?
Zjutraj sem bil navajen fizično delati in nikoli mi ni bilo težko iti na igrišče. In na podlagi tega pride do depresije in v tistem času ni bilo lahko. In ni bilo težko samo meni, ampak tudi ljudem okrog mene. Mnogi pozabljajo, da v tej zgodbi ni samo igralec, ampak je okrog ogromno drugih ljudi, ki te podpirajo in se žrtvujejo za tebe. In v trenutku je vsega konec. Sam sem dovolj realen. Potegnil sem črto in videl, da naprej ne bo šlo. Rekel sem si, da se bom poskusil v trenerskih vodah. Hitro sem začel sodelovati z Maticem Križnikom, ki je zelo perspektiven igralec in ima veliko željo. To mi je bil izziv. In ko sem bil spet na igrišču, je postalo veliko lažje. Seveda ni isto in še vedno pogrešam tisto, ko z nekom tekmuješ in imaš pritisk. To mi bo vedno manjkalo.
Je težje spremljati svoje varovance z roba igrišča kot takrat, ko ste sami igrali?
Da, težje je. To so mi vseskozi govorili in nisem povsem razumel tega. Morda na Davisovih pokalih, ko gledaš svojega soigralce, kako igrajo. Takrat dobiš ta občutek. Zdaj so ti občutki na dnevni ravni. Na to se bom moral nekoliko navaditi, da ne bom tako napet. Vseeno se mi zdi, da to ni tako velika težava in stres.
Kaj boste najmanj pogrešali pri profesionalnem tenisu?
Najhuje so mi bila vsa ta potovanja. To mi je skozi vsa ta leta postalo grozno. Vse te jutranje ure, prtljaga in čakanje na letalske lete. Tega sem se res naveličal. Na začetku je bilo fino, potem pa vidiš, da drugega kot igrišča ne vidiš in da cele dneve samo letiš. Ogromno je enih dogodivščin, a se tudi tega naveličaš.
Nikoli ne bo pozabil treninga z Rogerjem Federerjem.
Verjetno je bilo teh dogodivščin veliko. Katere so vam ostale najbolj v spominu?
Spominjam se, da sem igral tekmo in sem si strgal teniško copato. Takrat mi je romunski igralec Adrian Voiena posodil svojo, tako da sem igral dvoboj z dvema različnima copatama. In to se mi je zgodilo na turnirju za grand slam, ko sem igral proti Kevinu Andersonu.
Zmagovalna je bila, ko sem bil na pripravah v Dubaju in se mi je pri peti noga tako vnela, da nisem mogel trenirati. Z Blažem Trupejem sva zadaj odrezala čevelj, da ni bilo takšnega pritiska. Zadaj sva zalepila z močnejšim trakom, da je še vseeno malo držalo. A to ni še nič. Naslednji dan sem imel trening z Rogerjem Federerjem in ko je on ta copat videl, je samo gledal je in se smejal.
Kaj se je pa dogajalo leta 2013 na OP Avstralije, ko ste po dolgem in napornem dvoboju dobili infuzijo?
Ojoj. Takrat so mi dali morfij, ampak je bila težava, ker je bil ta na seznamu prepovedanih poživil. Krči so me grabili po celem telesu. Zvijal sem se po tleh in kričal od bolečin. Niso vedeli, kaj bi naredili, in potem sem samo začutil, kako mi je zdravnik prijel roko in dal injekcijo. Od tistega trenutka nisem čutil nobene bolečine. Takrat sem prvič videl, kaj lahko naredijo prepovedano substance in da vsi dodatki, ko jih jemljemo športniki, niso nič. Pravzaprav je to kot noč in dan.
Takrat sem bil fizično najbolje pripravljen, kar je bilo mogoče, in igral sem štiri ure in 50 minut na 41 stopinjah Celzija in zmagal. In težava je bila, ker sem tekmo zmagal, bil sem še na turnirju, oni pa so mi dali morfij. Jaz takrat sploh nisem bil pri sebi. Pravzaprav bi jih lahko tožil, a sem jim bil vseeno hvaležen, ker so mi pomagali.
V svoji karieri ste trenirali z Rogerjem Federejem, prav tako ste proti njemu tudi igrali. Prav tako ste igrali tudi proti Novaku Đokoviću. Bi lahko povedali, kdo vas je od velike trojice najbolj navdušil?
Če pogledamo Nadala, lahko rečem, da je najbolj pošten in delaven igralec in ima vse prave vrednote. V tem primeru bo on pri meni ostal najbolje zapisan. Ko pride v garderobo, vedno vse lepo pozdravi. Vedno me je lepo pozdravil, mi dal roko in vprašal po počutju. Moramo priznati, da je on najbolje napredoval od vseh treh najboljših. Če ga pogledate, kako je igral na začetku in kako v nadaljevanju, je naredil največji napredek. Na začetku je bil tipičen igralec za peščena igrišča.
Blaž Kavčič in Novak Đoković sta leta 2012 igrala na OP Francije.
Kaj pa Đoković?
Če pogledamo Đokovića, je ta povsem drugačen. Je temperamenten, je Balkanec in tega mu ne moreš vzeti. Je pa on tisti, s katerim smo v mladih kategorijah največ časa preživeli skupaj. Zmeraj se z menoj pogovarja in je prijazen do mene. Super je in mislim, da bo na koncu imel največ turnirjev za grand slam. Če bi moral staviti, bi rekel, da jih bo imel on največ. On ima to v sebi, ampak ta trenutek ima premalo tekem. Kar zadeva mentaliteto, se lahko z njim najbolj poistovetim. Vidi pa se, da ga mori, ker ni tako priljubljen. To je vse zaradi tega, ker je Balkanec in se na ta način obnaša na igrišču. Za nas to morda ni nič takšnega, a na primer Britancem ali Američanom to ni tako všeč. Zdi se mi, da dela napako, ker želi biti nekoliko na silo priljubljen.
Treba je povedati, da bi on za igralce naredil vse. Tukaj mu je treba dati kapo dol. On je edini, ki se bori za igralce kova, kot sem bil jaz in tisti, ki so na lestvici uvrščeni nekoliko nižje. Pripravljen je pomagati. Tega, kar želi zdaj narediti, mu ne bi bilo treba. Nadalu in Rogerju se s tem ne ljubi ukvarjati in govorita, da je v redu tako, kot je. Treba je vedeti, da najboljši igralci 80 odstotkov zaslužijo z drugimi stvarmi in ne s turnirskimi nagradami, medtem ko nas 95 odstotkov zasluži s turnirskimi nagradami. Đoković se bori za takšne stvari in je na ta račun pripravljen sebe izpostaviti.
"On je en Roger Federer na svetu in bo tudi en in edini, ki bo igral na takšen način."
Federer je verjetno nekaj posebnega?
Pri Federerju lahko rečemo, da je poezija, kar zadeva teniško igro. Normalni ljudje ne morejo igrati tenisa tako kot on. In težava je, da rekreativci in mladi upi igrajo z njegovim loparjem in želijo igrati tako kot on. V bistvu to ne gre. Lepo je za videti, ampak nekoga učiti igrati tenis, tako kot ga igra Federer, je zelo težko. On je en Roger Federer na svetu in bo tudi en in edini, ki bo igral na takšen način. Če smo odkriti, bo težko zmagal še kakšen turnir za grand slam, a bo zagotovo največji od vseh. Četudi ne bo osvojil največ turnirjev za grand slam. Moje mnenje je, da bodo vsi govorili, da je on najboljši.
Ali drži, da ste v svojih časih premagovali Novaka Đokovića?
Da bi ga prav redno premagoval, to ne. Enkrat sem ga premagal v kategoriji do 12 ali 14 let. Ne spomnim se več natanko. Na koncu je bila lestvica takšna, da je bil Novak Đoković prvi, Andy Murray drugi, jaz pa sem bil tretji. Takrat sem zmagal tudi evropski masters. Takrat je to veliko pomenilo, ampak Đokovića tam ni bilo.
Kdaj je potem nastal tak preskok med vami?
Treba je vedeti, da ko smo bili na teh turnirjih, je imel oče Novaka Đokovića pred seboj milijonske pogodbe, meni pa je Wilson takrat dal šest loparjev in torbo. Jaz sem bil takrat tam z mamo, medtem ko je imel Đoković za seboj Nikolo Pilića in svojega očeta. In ravno zaradi teh stvari je nastal takšen preskok. Glede na to, da sem se lahko kosal z Đokovićem in Murrayjem, sem imel talent. Mislim, da sem Murryja tudi dvakrat premagal. Oni so imeli za seboj celo ekipo in podporo, z menoj pa so bili trener, mama in stric. Res je, da sem imel ponudbe, da bi šel v tujino. A glede na to, koliko poškodb sem imel, so se bali, da bi me v tujini uničili. Raje smo ostali tukaj.
Zakaj vi niste dobili takšnih ponudb, kot sta jih dobila Đoković in Murray?
Pravzaprav ne vem. Verjetno zato, ker sem bil Slovenec. Srbija in Hrvaška sta le imeli pred tem vrhunske igralce, medtem ko se je za Slovenijo govorilo, da ne bo uspel nihče priti med 100 najboljših igralcev.
Na uho mi je prišlo, da so nekateri nad vami kot trenerjem, navdušeni. Ali sami mislite, da vam je ta vloga pisana na kožo?
Po karieri si ne bi mogel zamisliti boljšega poklica, kot je to. Pravzaprav je to tudi nekako logična posledica glede na to, kaj vse sem vlagal v to in kakšne izkušnje imam. Škoda bi bilo, da bi šel v Dubaj in treniral starejše gospode za velik denar. Malo sem razočaran nad Slovenijo. V smislu, da imam res veliko željo in znanja. Želim ostati v slovenskem tenisu, pomagati, ampak na drugi strani ni toliko posluha za te stvari. Marsikaj sem pripravljen žrtvovati, da bi lahko ostal v Sloveniji. Če se v nekem časovnem obdobju te stvari ne bodo spremenile, ne bom imel druge izbire. Ker vem, da na takšen način tukaj ne bom mogel narediti uspehov, kot si jih sam želim. Ali bom moral trenirati igralce v tujini ali pa bom šel delati nekaj takšnega, kot sem prej omenil. Ne želim se "ubijati" za relativno majhen denar in da na koncu iz tega ne bo nič.
Želi si trenirati slovenske igralce.
Ste dejansko dobili kakšne konkretne ponudbe iz Dubaja?
Ne, to ne, ampak imam možnosti. Tam sem toliko časa treniral in me poznajo. Če bi želel, bi to lahko hitro izvedel. Morda je za te stvari čas nekoliko pozneje. Trenutno imam še veliko energije in želje. Mislim, da sem imel veliko dobrih trenerjev, veliko sem se naučil in zdi se mi, da imam pravi pristop. Imam veliko znanja in izkušenj. Po drugi strani sem nov v tem poslu in se tedensko učim. Na turnirju Billie Jean King Cup (pokal Federacij op. p.) sem se veliko naučil. Zavedam se, da se moram še veliko stvari naučiti, ampak imam željo in voljo. Pripravljen sem veliko časa posvetiti temu, da bom v dveh ali treh letih tako dober trener, da bom lahko treniral vrhunskega igralca.
Kakšnega sodelovanja si kot trener najbolj želite?
Cilj je, da bi lahko treniral vrhunskega igralca. Rad bi pa to naredil s slovenskim igralcem. Z Maticem sva nekako zastavila takšno zgodbo. Je tudi v takšnih letih, da začne trdo trenirati in da v naslednjih dveh ali treh letih pokaže, česa je sposoben. Z njim sem zastavil malce bolj dolgoročno zgodbo, ampak tukaj je veliko stvari v zraku, da ne moremo natanko vedeti, kaj se bo iz tega izcimilo. Želja vsekakor je.
1