Blaž Kramer preživel kalvarijo z zdravjem, zdaj živi sanje

Mladenič iz Zreč sprva sploh ni razmišljal o resnejši nogometni karieri, a je na igrišču prikazal toliko znanja, da ga je življenjska pot hitro odpeljala v tujino. Že pri 20 letih. Izstopal je kot močni in robustni, a tudi še kako spretni napadalec. Če mu Nemčija, kjer se je družil s številnimi poznejšimi zvezdniki svetovnega kova, kar zadeva dokončno uveljavitev v profesionalnem nogometu, še ni bila usojena, pa je s selitvijo v Švico zadel v polno.

Ko je pri Zürichu začel serijsko rešetati mreže in postal še švicarski prvak, vse skupaj pa doživel ravno na dan, ko je prvič postal očka, je iz anonimnosti dokončno izstopil tudi na sončni strani Alp. Opazil ga je Matjaž Kek in ga prvič vpoklical v slovensko izbrano vrsto, nato pa je bilo lepega kar naenkrat konec. Vstopil je v peklensko obdobje, ko so ga ovirale bolečine neznanega izvora, zdravniki pa so zaman tuhtali, kako bi odpravili težave. V Švici je bil napačno diagnosticiran, sledila je napačna operacija, ki mu je naredila še več škode. Začelo se je mučno obdobje, ko je lahko nekaj časa igral in dosegal zadetke, drugače pa bil prisiljen počivati in iskati rešitev. To je bilo najhujše obdobje v njegovem življenju, trajalo je kar osem mesecev.

Nato pa je po vsem trpljenju vendarle posijal žarek upanja. Sodelovanje s poljskim zdravnikom Lukaszom Oleksyjem je obrodilo sadove. Njegova kariera je bila rešena. Lani se je preselil v Turčijo in v leto 2025 vstopil v življenjski formi. Zadeval je z neverjetno lahkoto, mreže tresel kot po tekočem traku in upravičil zaupanje kluba, s katerim je podpisal donosno večletno pogodbo.

Postal je ljubljenec navijačev, ki obožujejo njegovo rožnato pričesko. Postal je slovenski Pink Panther. Rožnati kralj. Zdaj lahko z družino – ženi in dvema otrokoma družbo delajo še trije psički – resnično uživa. Zdaj živi sanje. Bolečin ni več, želi si le še dveh stvari: da bi za večno ostal zdrav in končno dosegel zadetek v dresu Slovenije.    

V vaši karieri ni manjkalo tako srečnih kot tudi bistveno manj srečnih prigod. Začnimo raje s tistimi bolj prijetne narave. V Sloveniji ste kot nogometaš prvič resneje nase opozorili pri 20 letih. V dresu Aluminija ste v sezoni 2016/17 postali strup tudi za največje slovenske klube. Po zaslugi vaših zadetkov ste s Kidričani premagali tako Olimpijo kot tudi Maribor.

To je bila moja prva prvoligaška sezona. Rad se je spominjam, saj je bila odskočna deska za mojo kariero. Še danes sem hvaležen Aluminiju, da mi je ponudil priložnost. Dosegel sem šest zadetkov, zadel tudi proti Olimpiji in Mariboru, a si takrat nikakor nisem mislil, da me bo kariera nekoč popeljala do tega, kjer sem zdaj. Potihoma sem pričakoval, da bom morda zaigral še kje v slovenski prvi ligi, kjer bi računal še na boljše finančne pogoje in prvič v življenju zaslužil malce več denarja. To pa je bilo tudi vse. Mislil sem, da bo to moj maksimum.

Da pa bi si takrat mislil, da me bo moja nogometna pot popeljala do tega, kar imam zdaj? Ne, kje pa. O tem kot otrok, iskreno povedano, sploh nisem sanjal. No, pa se je nato razpletlo povsem drugače. Na mojo srečo. V bistvu težko verjameš, kaj se ti lahko zgodi, dokler tega resnično ne izkusiš. Na koncu se mi je izšlo pravljično. Ne le v nogometnem, ampak tudi finančnem smislu. Zagotovil sem si eksistenco, zdaj sem lahko srečen.   

Prve nogometne korake je naredil v Zrečah, kjer se je sprva dokazoval pod vodstvom Roberta Pevnika. Nato je prestopil k celjskemu Šampionu, z njim zaigral tudi v tretji ligi, kjer je v sezoni 2015/16 na 24 tekmah dosegel 23 zadetkov. Njegov talent so opazili Kidričani in ga povabili k Aluminiju. Foto: Aleš Fevžer Kot golobradi mladenič, ki je šele vstopal v svet profesionalnega nogometa, torej niste sanjarili o tem, da bi si nekoč služili kruh v tujini in predstavljali nekaj več? Kdaj se je zgodil preobrat v vaših ambicijah?

S profesionalnim nogometom sem se prvič srečal v celjskem Šampionu, s katerim sem igral tudi v tretji ligi. Bil sem še najstnik, v Celju sem obiskoval srednjo šolo. Takrat mi je pol plače dajal klub, drugo polovico pa agent Goran Durdić, s katerim sodelujem še danes. Agent je od samega začetka verjel vame. Šele takrat sem začel razmišljati drugače.

Ko sem podpisal prvo pogodbo s Šampionom, sta agent in zdajšnji predsednik Jani Žilnik verjela, da lahko naredim pravo profesionalno kariero. Šel sem korak za korakom in zaupal agentu. Nikoli nisem pozabil, kaj je naredil zame. To zelo cenim. To mi pomeni več kot karkoli drugega, zato sem mu ostal zvest. Peljal me je na preizkušnje po vsej Evropi. Bil sem na Češkem, na Nizozemskem, v Nemčiji …

Nanj niti ne gledam zgolj kot na nogometnega agenta. Vedno mi je pravil, da sem njegov tretji sin. Od njega sem dobil ogromno življenjskih nasvetov. Ko sem igral v Wolfsburgu, mi je zelo pomagala njegova družina, saj je živel ravno v tem mestu. Potem sem se veliko lažje vključil v nogometno dogajanje v Nemčiji.

Torej ste se za to, da se pri 20 letih iz Aluminija odpravite v Nemčijo k Wolfsburgu, ki je takrat spadal med močnejše nemške bundesligaše, odločili prav zaradi svojega agenta? Ste sploh imeli kakšne pomisleke, zakaj bi morali tako zgodaj zapuščati Slovenijo?

Ne. Slovenijo sem želel zapustiti takoj, ko bi bilo mogoče. Sploh nisem razmišljal o drugih možnostih. Bilo je pač tako, da se ni nikoli veliko govorilo o meni. Nikoli nisem bil v središču pozornosti. Javnost me nikoli ni doživljala oziroma predstavljala kot kakšnega razkošnega talenta.

Igral sem za mlajše slovenske selekcije, nato pa se je pojavila možnost, da bi odšel v Belgijo k Mechelenu. Nisem je izbral, raje sem se odločil za Wolfsburg. To je bil zame velik korak naprej.

Takrat nisem bil evforičen. Zavedal sem se, da iz danes na jutri ne bom igral v bundesligi. To so v bistvu še danes moje neizživete sanje. Hitro sem videl, kakšna je realnost. Že na prvih treningih mi je bilo vse jasno. Vse je bilo občutno prehitro zame. Niti z očmi nisem mogel parirati soigralcem, kaj šele s telesom. Vse je potekalo hitreje kot v Sloveniji. Kot da bi se peljal s fičkom, drugi pa bi poleg tebe drveli s ferrarijem. Res neprijeten občutek.

Imel je srečo, da v Wolfsburgu živi tudi sestra njegovega dedka. "Tako sem se v Nemčiji družil tudi s sorodniki, njenimi otroci in vnuki. Bilo pa je zanimivo, ker sva se s sestro mojega dedka, staro 80 let, sporazumevala le nemško. Na nedeljskih kosilih tako sprva nisva mogla veliko govoriti, malce sva se sporazumevala tudi z rokami," je imel Blaž Kramer v Nemčiji, ko je z drugo ekipo Wolfsburga nastopal v četrti nemški (regionalni) ligi, veliko znancev. Foto: Guliverimage

Ste že od začetka trenirali s prvo ekipo Wolfsburga?

Sprva ne. Najprej so me poslali na priprave z B-ekipo, ki je igrala v četrti nemški ligi, ko pa sem začel dobro igrati in dosegati zadetke, sem treniral še s prvo ekipo. Tako sem veliko treningov opravil z najboljšimi. Včasih sem bil 19. ali 20. igralec prve ekipe. Vedno sem upal in držal pesti, da bi bil kdaj na klopi na tekmi bundeslige, a se mi žal ni posrečilo.

V tistih sezonah se je Wolfsburg boril za obstanek, v napadu pa sem imel vrhunsko konkurenco: Mario Gomez, Victor Osimhen, Landry Dimata, Divock Origi … Res noro, s kakšnimi napadalci sem imel opravka. Ni bilo enostavno, konkurenca je bila premočna.

Ko se mi je leta 2019 iztekala pogodba z Wolfsburgom, so želeli, da bi jo podaljšal, a preprosto nisem več verjel, da bi lahko kdaj dočakal priložnost. Želel sem igrati v nekem močnejšem tekmovanju kot le v četrti nemški ligi. Saj je bilo lepo trenirati s prvo ekipo Wolfsburga, a kot mladi igralec želiš redno igrati in napredovati. Tako sem se odločil za odhod v Zürich. To je bila spet stopnička višje. V karieri nisem delal prevelikih preskokov. Zdi se mi, da sem z vsakim klubom, ki sem ga izbral, stopal korak za korakom naprej. Za nič mi ni žal.

Torej odhoda iz Wolfsburga, kjer ste zaman čakali na dokazovanje v elitni nemški ligi, niste nikoli obžalovali?

Po eni strani sem ga. Morda sem storil napako, da nisem ostal v Nemčiji še eno sezono. Takrat se je namreč začela pandemija koronavirusa. Vsi, ki so bili takrat z menoj v drugi ekipi in so ostali v klubu, so nato drug za drugim debitirali v bundesligi. Med njimi tudi Omar Marmoush, napadalec iz Egipta, zdajšnji zvezdnik Manchester Cityja. Mogoče sem resnično malce prehitro zapustil Wolfsburg, a v karieri in življenju ne moreš vedno vsega vedeti in pravilno izbirati potez. Potem bi si vsak želel igrati v madridskem Realu.

V Wolfsburgu so mu v želji, da bi se čim hitreje naučil nemškega jezika, priskrbeli učiteljico. "Bila je vajena nogometašev iz tega dela sveta, pred menoj je delala tudi z Edinom Džekom in Ivanom Perišićem. Tako sem obiskoval dodatne tečaje. Po pol leta sem kar dobro govoril nemško. V bistvu sem se naučil tako dobro, da sem pozneje v Zürichu bolje govoril nemško kot angleško," je priznal Blaž Kramer, ki so ga v akademiji Wolfsburga opisali kot slovensko kombinacijo Edina Džeka in Maria Mandžukića. Foto: Guliverimage

Se vam je v Nemčiji ob vsem udobju, ki ga prinaša tamkajšnji nogomet, svet obrnil na glavo? Kaj ste si privoščili za prvo plačo, ki ste jo prejeli v Wolfsburgu?

Mislim, da sem si kupil malce dražje čevlje (smeh, op. p.). V Aluminiju sem, to ni nobena skrivnost, igral za 900 evrov. Takšna je bila moja mesečna plača. Ko sem prišel v Nemčijo, je bil to zame finančno ogromen preskok. V Wolfsburgu je bilo glede tega izjemno urejeno. Užival sem.

To so občutljiva leta za mlade nogometaše. Ni jih malo, ki jih višji denarni prejemki začarajo do te mere, da potem izgubijo stik z realnostjo.

Imate prav. Sam nisem bil takšen. Denar me ni spremenil. Ko sem v Celju hodil v srednjo šolo, se je pogosto dogajalo, da nisem imel niti enega evra za malico. Preprosto si je nisem mogel privoščiti. Zato dobro vem, kako je živeti, če nimaš denarja, in zato sem skušal v Nemčiji ostati na realnih tleh.

Nikoli ne bom razmišljal, da imam zdaj na voljo toliko denarja, da bi ga lahko razmetaval na vse strani samo zato, ker si to lahko privoščim. Ne, tega ne bom počel. La zakaj bi?

Vse, kar sem zaslužil v življenju, sem si izboril s trdim delom. Zato sem si rad kdaj pa kdaj kupil določene stvari, ki so mi bile še nekaj let pred tem nedosegljive. Kakšno drago uro ali kaj podobnega. To je nekaj, kar te pritegne, saj se znajdeš v krogu določenih oseb, kjer imajo že vsi to. Ti pa tega nimaš in se počutiš malce drugačnega. Odrinjenega. Ko imaš vse, vidiš in spoznaš, kako lepo je vse imeti. Nisi pa zaradi tega nič bolj srečen.

Lahko si kaj privoščiš, a si po svoje to tudi zaslužiš. Tako sem razmišljal. Če garaš vso kariero, si to zaslužiš. Vsak smrtnik, ki gara vse življenje, bi si zaslužil sanjski avto.

Ko smo že pri avtih … Ste bili v Nemčiji resnično voznik Omarja Marmousha, ki danes spada med najdražje napadalce na svetu?

Res je. Nekajkrat sem ga vozil na treninge, ker takrat še ni bil polnoleten. Ali pa sem ga peljal na kakšno kosilo. Omar je ob prihodu v Evropo doživel kulturni šok – dobro vemo, kako različni sta si kulturi v Egiptu in Nemčiji. Zato je bil sprva sramežljiv, a je pozneje hitro postal vedno bolj predrzen. V pozitivnem smislu besede. Utrdil si je samozavest, začel tekoče govoriti nemško, vse drugo pa je zgodovina (smeh, op. p.).

Omar Marmoush je letos poskrbel za enega največjih prestopov na svetu. Manchester City je zanj Eintrachtu iz Frankfurta odštel kar 80 milijonov evrov. Foto: Reuters

Zdaj igra za City. In to za koliko denarja! Že milijonski prestop je nekaj … Deset milijonov evrov je ogromen znesek, če pa na koncu prestopiš v drug klub za 80 milijonov, zasedaš že vrh v zgodovini. Glede na to, kakšne predstave je kazal jeseni pri Eintrachtu iz Frankfurta, si je več kot zaslužil takšen prestop.

Je pri Wolfsburgu, ki je zelo navezan na največjega sponzorja, avtomobilski koncern Volkswagen Group, sploh mogoče, da kot nogometaš omenjenega kluba voziš kakšen drug avto?

To je mogoče. Lahko voziš tudi drugi avto, a moraš potem ob prihodu v trening center parkirati že pred ograjo, nato pa nadaljevati pot peš. Glede na to, da v skupino Volkswagna spada več drugih znamk, med njimi tudi Lamborghini, Porsche, Bentley, Audi in Škoda, se najde veliko možnosti, da lahko parkiraš v notranjosti centra. V klubu sicer vse poteka v sklopu družine. V podjetju Volkswagen je v Wolfsburgu zaposlenih 70 tisoč ljudi. Mesto je ena sama tovarna. Z enim šefom.

To mesto je popolno za življenje nogometaša. Imaš izjemne pogoje, vseeno pa ni to neko strašno mesto, da bi se dogajalo kaj posebnega in po svoje motilo tvoje igranje. Če se ti je že zahotelo po čem takšnem, si šel raje na hitri vlak in bil v 45 minutah v Berlinu.

Leta 2019 se je odločil za selitev v Švico. Foto: Osebni arhiv Znanje nemščine vam je zagotovo prišlo prav pri igranju v Švici, kjer ste sprejeli ponudbo Züricha.

Zürich je bil zame nova pomembna stopnička v karieri. Vedel sem, da lahko naredim korak naprej. Na koncu sem postal tudi prvak, da je bilo vse skupaj lepše, pa sem švicarsko prvenstvo osvojil ravno na dan, ko sem dobil sina.

Z družino nismo živeli povsem v središču mesta, ampak bolj na obrobju, že v drugem kantonu. Ko se včasih pogovarjam z ženo, oba še vedno pogrešava to čarobno okolico. Bila je nekaj posebnega. Okrog tebe prekrasna narava, vse urejeno in čisto. Kot da bi se tam ustavil čas. Vse je tako sproščeno in kultivirano, vse poteka po pravilih, lahkotno in brez stresa.

Leta 2022 je uresničil sanje in z Zürichom postal švicarski prvak. Foto: AP / Guliverimage

Ko smo se lani o izkušnji v Švici pogovarjali z Denisom Popovićem, nam je potožil, kako ga je pri Zürichu motil odnos klubskih delavcev, saj si je moral vse nenogometne opravke, na primer selitev, opremljanje stanovanja ali urejanje dokumentov, organizirati sam. Ste imeli podobne težave tudi vi?

Tudi sam sem to doživel na lastni koži. Glede tega so res amaterski, a sem imel veliko sreče, saj sem znal že dobro govoriti nemško. Pozneje sem prav jaz pomagal Denisu, ko je prišel k Zürichu, da je lažje uredil določene stvari. Na koncu sva bila celo soseda, živela sva zelo blizu.

V Švici je užival. Z ženo še danes pogrešata mir, sproščenost in kultiviranost. "Tam vse poteka po pravilih, lahkotno in brez stresa," nam je omenil. Foto: Osebni arhiv Je bilo v Varšavi, kariero ste po Zürichu nadaljevali pri Legii, glede tega kaj drugače?

Vse je potekalo bistveno hitreje. Na Poljskem sem se ekspresno dogovoril za hišo. Ljudem v klubu sem zaupal svoje želje in so mi takoj predlagali hišo blizu trening centra, oddaljeno zgolj 20 minut vožnje. Prej je v njej živel Marcin Burkhardt. Ker pa ni hotel podaljšati pogodbe, se mi je odprla možnost. Takoj sem bil za. Glede hiše smo se tako s Poljaki dogovorili v sekundi.

Takrat ste resnično že potrebovali hišo, saj se je na delu v tujini iz leta v leto širila vaša družina. Pa to ne le zaradi otrok, ampak tudi hišnih ljubljencev.

Res je. V vsaki državi, kjer sem igral, sem dobil enega otroka ali psa. Kdo bi si mislil (smeh, op. p.). Ko odraščaš, si pač zaželiš velike družine, z ženo pa sva že od nekdaj velika ljubitelja živali. Ko sem šel v Wolfsburg, sva tako dobila prvega psa. Nato sva dobila drugo psičko v Švici, kjer se mi je nato rodil še sin. V Varšavi se je rodila hčerka, dobili smo še tretjega psa. Zato za nas bivanje v bloku resnično ne pride v poštev. Že v Švici smo živeli v pritličnem stanovanju z ogromnim atrijem, na Poljskem pa nam je hiša prišla zelo prav.

Pa ob vseh nogometnih obveznostnih, karantenah in potovanjih najdete dovolj časa za druženje s psi, ki tudi zahtevajo vsakodnevne obveznosti?

Seveda. Za takšne stvari se vedno najde čas. Psom posvečava z ženo veliko pozornosti. V tem prednjači žena. Ko sva dobila drugega otroka, hčerko na Poljskem, je bilo zaradi tega malce težje.

Zdaj, ko smo v Turčiji, pa z nami živi tudi varuška. To je ena najboljših prijateljic žene, ki pazi na otroke, hkrati pa je tudi ljubiteljica psov, tako da nam je v veliko pomoč.

Prikupno družino Kramer sestavlja kar sedem članov. Trije imajo po štiri tačke in rep. Foto: Osebni arhiv

Katere psičke imate?

Prvi je nemški špic, druga je avstralska ovčarka, tretji pa mini ameriški ovčar. Podoben je avstralskemu, a veliko manjši, tehta okrog 13 kilogramov. Pri prvem je prišlo do simpatične zmede. Najprej sva mislila, da sva kupila pomeranca, ki so tako priljubljeni, a je kar rasel in rasel. Zdaj je od pomeranca večji vsaj trikrat (smeh, op. p.). Najbolj mi je všeč, da otroka zelo obožujeta pse. Rada sta v njihovi družbi, vseskozi se objemajo in spijo drug na drugem. Sin je že skoraj odrastel s psi. Rajše se igra z njimi kot pa drugimi otroki.

Tako je dvignil palec po operaciji desnega aduktorja – pubične kosti avgusta 2022. Foto: Osebni arhiv Sliši se idilično, kako znate uživati v vaši družini, a vam je življenje pred leti dalo jasno vedeti, da ni vselej vse postlano z rožicami. O tem ste se prepričali večkrat. Nenazadnje ste v Varšavi doživljali tako hude težave, pravcato kalvarijo z zdravjem, po kateri ste celo razmišljali o tem, da bi prenehali igrati nogomet. Zakaj?

O teh težavah bi lahko govoril na dolgo in široko. V bistvu me je najbolj bolelo to, da je javnost mislila, da sem vselej poškodovan, da imam steklene noge. Nihče pa sploh ni vedel, zakaj sem poškodovan.

Težave so se začele v Zürichu, kjer so me narobe diagnosticirali in napačno operirali. Tega žal takrat niso vedeli. V Švici me je začelo boleti v spodnjem delu trebuha. Imel sem težave s hernijo in aduktorjem, nato pa so mi vstavili trebušne mrežice. Bili so prepričani, da so s tem odpravili težavo. Nekaj časa sem lahko spet igral nogomet, a ni bilo več isto. Še vedno me je bolelo.

Zato sem odšel v München k priznanemu zdravniku Hansu-Wilhelmu Müllerju-Wohlfahrtu. Zdravil mi je poškodbo pubične kosti in predpisal steroide, da sem lahko sezono odigral do konca. Takrat smo osvojili prvenstvo. To so bili lepi časi za mojo kariero, saj sem debitiral za slovensko reprezentanco, rodil se mi je tudi sin. Nato sem podpisal pogodbo za Legio, življenje je bilo še lepše.

Leta 2021 je sodeloval pri zgodovinski zmagi Slovenije nad takratnim svetovnim podprvakom Hrvaško (1:0). Tako se je boril za žogo z zvezdnikom Manchester Cityja Mateom Kovačićem. Foto: Aleš Fevžer

Ko sem že mislil, da je težav konec, pa je sledil nov šok. Tri dni pred prvo tekmo na Poljskem se mi je življenje znova obrnilo na glavo. Doživel sem "flashback". Vse se je ponovilo, znova sem začutil neznosne bolečine.

V Zürichu sem moral tako v enem dnevu, tega se še dobro spomnim, na stranišče kar 43-krat. Zaradi vnetja preprosto ne moreš zadržati tekočine v sebi. Iz mene je teklo kot iz slapa in grozno me je bolelo. Tako je bolelo, da sploh nisem mogel vstati iz postelje. To sem lahko storil le s pomočjo žene.

In to se vam je ponovilo v dresu Legie?

Žal, da. Klubski zdravniki v Varšavi sprva sploh niso vedeli, kaj bi z menoj. Postal sem poskusni zajček, dobival različne injekcije, ki pa niso prinesle želenega učinka. Doktor je skušal nekaj ukreniti, a mu ni uspevalo.

"Če sem iskren, se poljskega jezika sploh nisem učil. V klubu smo se vselej pogovarjali v angleščini. Klub tudi ni ponudil kakšnih tečajev, da bi se učil poljsko. Naučil sem se le nekaj fraz, ko smo s fanti hodili na tekme ali pa igrali karte," je pojasnil Blaž Kramer, ki je v Varšavi izkusil ogromno grenkih trenutkov, povezanih z zdravstvenimi težavami. Foto: Guliverimage

Potem so me poslali v Beograd k Andreji Milutinoviću, priznanemu srbskemu kondicijskemu trenerju za rehabilitacijo. Operiral me je in opazil, da so se tega v Zürichu lotili povsem napačno. Moral je popravljati tisto, kar so Švicarji zafrknili. Žal pa ni mogel popraviti vsega, kar me je mučilo. Odstranil mi je nekaj živcev, ki naj bi delali impulz te bolečine.

Najpomembneje pri vsem tem pa je bilo, da sem lahko po treh mesecev vsaj znova igral. Čeprav me je še vedno bolelo v aduktorski mišici, ta je bila trda do kolena praktično po vsakem treningu, sem odigral osem, devet tekem, nato pa je nastopil zimski premor. In novi stresi. Pa ne le zdravstveni.

Kaj negativnega pa se vam je ob vsem hudem še lahko zgodilo?

Oropali so nas. Zgodilo se je ravno v času božiča, malce po SP 2022 v Katarju, ko smo imeli nogometni premor na Poljskem. Takrat sem se z družino vrnil v Slovenijo. No, ravno takrat pa so nam nepridipravi oropali hišo v Varšavi. Odtujili so mi veliko vrednih stvari. Hiša je bila obrnjena na glavo, vse so premetali, iz stene vzeli tudi sef. Ni bilo prijetno.

Da pa to ne bi bilo vse, kar se nam je hudega zgodilo, se mi je v večjem obsegu vrnila še bolečina. Tako sem izgubil ogromno mesecev in nogometnih tekem.

Z Legio je bil dogovorjen drugače, na koncu pa je moral za operacijo in stroške v Beogradu iz lastnega žepa plačati 20 tisoč evrov. Foto: Osebni arhiv Ste takrat začeli razmišljati tudi o tem, da bi končali kariero?

V glavi so mi rojile marsikatere misli, saj sem nehal verjeti vase. Začel sem dvomiti o sebi. Spraševal sem se, ali lahko sploh še igram na tej ravni. Nisem vedel, kje bom končal. Ali bodo v klubu prekinili pogodbo z menoj? Vsi so govorili le o tem, da sem stalno poškodovan. Da sem steklen igralec. Da sem jih prevaral na zdravstvenih pregledih.

Začel sem dvomiti o sebi in padel v depresijo. Na srečo sem imel takrat ob sebi ženo, ki me je spodbujala. Rekla mi je, da nisem sam kriv za to.

Kdo pa je bil kriv?

Kot igralca bi me Legia morala bolj zaščititi. Ko me je poslala v Beograd na operacijo, so mi iz kluba pojasnili, da bodo plačali vse stroške. No, to se ni zgodilo. Z Legio je bilo kar veliko kaosa. Zdaj lahko že javno povem, da so mi rekli, da bodo vse plačali, na koncu pa sem moral iz lastnega žepa za operacijo in vse stroške plačati 20 tisoč evrov. Legia mi je pokazala hrbet. Nič ni plačala.

Ko sem hotel januarja na dodatne preglede, me sploh niso vzeli na priprave v Turčijo. Trener Kosta Runjaić je dejal, da s sabo noče imeti poškodovanih igralcev, češ da prinašajo negativno energijo. Tako sem se odpravil na dodaten pregled k strokovnjaku v Berlin. Legii je že zmanjkalo idej, kaj narediti z mojim zdravljenjem.

Predlagal sem jim, da bi bilo bolje, če bi mi lahko dali vsaj diagnozo. Brez tega je namreč zelo težko iskati rešitve. Legia je vztrajala pri tem, da ima moje stare izvide. Še naprej so mi dajali injekcije, bil sem poskusni zajček. Temu sem hotel narediti konec. Naj me ne zdravijo več s steroidi, če sploh ne vedo, kaj je.

Takrat so popustili in mi dovolili, da sem odšel v Berlin po diagnozo. S seboj sem moral vzeti še klubskega zdravnika, obenem pa so zahtevali, da stroške za vse poravnam sam. Tako sem tudi naredil, vendarle je šlo zame. Zameril sem Legii, da je tako počela z menoj. Imajo velika pričakovanja od igralca, vanj pa ne bi vložili nič?

Pri Legii so ga zdravili kot poskusnega zajčka. Foto: Guliverimage Zaradi tega sem bil v depresiji. Nisem bil več v stiku z igralci, saj je trener dejal, da kot poškodovan igralec ne smeš hoditi v klub, saj prinašaš negativno energijo. Kaos. Na koncu sem iz krize priplaval s pomočjo žene. Predaleč sem prišel z nogometno kariero, da bi kar tako obupal. Vendarle imam v nogometu zastavljene velike cilje. Vse, kar sem naredil do danes, sem ustvaril s trdim delom. Zato sem si dejal, da se bom iz tega izvlekel sam. Ponižno sem spustil glavo dol, trdo delal. Dejal sem si, da bom takrat, ko se mi bo ponudila priložnost, skušal to maksimalno izkoristiti.

Kdaj pa ste potem odpravili težave z zdravjem?

Vseh muk me je rešil poljski zdravnik Lukasz Oleksy. Vrnil me je v življenje. Obiskal sem ga, bil pri njem mesec in pol, v tem času pa je resetiral moje možgane in mi na neki način ustvaril ravnovesje v telesu, da so vse mišice delovale enako. Da kvadriceps na primer ni bil močnejši od zadnje lože. Ali obratno.

Imel sem predpisan program. Če me je kaj zabolelo, je v sekundi zamenjal program. Tega je spreminjal zelo pogosto, vse do takrat, dokler se stanje ni stabiliziralo. Tako sem nekaj tekem pred koncem sezone le prišel v neki tekmovalni ritem. Zaigral sem po pol leta. Sledilo je veliko olajšanje, saj sem si vendarle rešil zdravje. Končno.

Ste takrat dokončno odpravili težave in vas ni več bolelo v spodnjem delu trebuha?

Da, teh bolečin nisem več čutil. Lahko sem zaigral kot prerojen. Sledila je sezona 2023/24, ko sem končno nastopal redno. Igral sem tudi v konferenčni ligi, kjer je odmeval moj zadetek v Mostarju. Ta mi je še danes zelo pri srcu, saj mi je takrat žena javila, da bova znova zibala. Tudi v poljskem prvenstvu mi ni šlo slabo. Tako je bilo vse do marca 2024, ko pa mi je sreča še enkrat obrnila hrbet.

Ko je predlani dosegel prekrasen zadetek z glavo na gostovanju v Mostarju proti Zrinjskemu, je zadetek proslavil z žogo pod dresom. Namen sporočila je bil vesele narave, saj mu je žena sporočila, da je noseča. Foto: Guliverimage Počila mi je metatarzalna kost, zato sem moral pod nož. Na takšne stvari pač nimaš vpliva in ne moreš biti jezen na tistega, ki ti je to nenamerno storil. To sem preprosto moral sprejeti in se čim hitreje vrniti na igrišče.

Po operaciji metatarzalne kosti. Foto: Osebni arhiv Nikakor mi ni bilo prijetno, da se je to zgodilo ravno tisto pomlad, saj sem sanjal o tem, da bi konkuriral za slovensko reprezentanco in z njo nastopil na Euru 2024. Takrat sem kar dobro igral, a se mi na žalost te sanje niso uresničile. Moral sem znova stopiti korak nazaj in trdo delati, da bi se nekoč vrnil v staro formo. Takrat nisem mogel pokazati vsega, kar zmorem. Telo je bilo na 20 odstotkih zmožnosti.

Zato sem se lansko poletje odločil, da sploh ne bom naredil premora. Z družino smo se odpravili na dopust v Split, s seboj pa sem vzel tudi osebnega trenerja. Tako sem v Dalmaciji treniral vsak dan. Čutil sem, da sem to dolžan napraviti za Legio. Za velik klub z vselej visokimi pričakovanji. Legia ima nenazadnje tudi najboljše navijače na svetu, zlasti glede koreografij.

Čutil sem se dolžnega, da vsem pokažem, da Blaž Kramer ni vedno poškodovan, ampak je nogometaš iz pravega testa. Z mojimi dobrimi predstavami, nogomet je vendarle ekipni šport, sem nato klubu pomagal do preboja v konferenčno ligo. In ko se je začelo šušljati glede prestopov, so se zame zanimali tudi klubi iz lige prvakov. Denimo Slovan Bratislava.

Tako se je leta 2023 veselil napredovanja v skupinski del konferenčne lige. Foto: Guliverimage

Z eno nogo in pol sem bil že pri Slovanu, na koncu pa je bilo v klubu vendarle prikazanega preveč nespoštovanja. Živeli so v prepričanju, da lahko, ker igrajo v ligi prvakov, kupijo vse. Rekel sem si, da tega že ne potrebujem. Nisem hotel v klub, kjer te ne spoštujejo. Na koncu sem se tako ob koncu poletnega prestopnega roka odločil za Konyaspor.

Konyaspor ga je v svoje vrste vabil že sredi julija, a se je nato Kramer vrnil na Poljsko. V Turčijo se je vrnil konec poletnega prestopnega roka. Foto: Guliverimage To je javnost presenetilo. Pri Konyasporju se namreč niste mudili prvič tisto poletje. Tam ste bili že nekaj mesecev prej, ko ste se že spogledovali s prestopom, a nato razočarano zapuščali Turčijo.

Bilo je dramatično. V Konyo sem prvič odšel 12. julija. Dogajalo se je marsikaj, žal pa končna pogodba ni bila takšna, kakršno bi si želel. Rekel sem si, da tega ne potrebujem. Zato sem se obrnil in se vrnil v Varšavo.

Hvala bogu me je trener Legie takrat sprejel. Dejal mi je, da me potrebuje v ekipi. Dobil sem dodatno motivacijo, še bolj stopil na plin, na koncu pa res dobro igral. Nato so se vrnili Turki, očitno še z večjo ponudbo. To so si sami zakuhali.

Na koncu se je zgodilo celo tako, da mi sploh ni bilo treba opraviti zdravniškega pregleda. Podpisal sem le pogodbo in postal nogometaš Konyasporja. Do leta 2027.

Zakaj pa ste se vrnili, če ste nekaj mesecev pred tem doživeli takšno razočaranje?

Tako sem se odločil, saj sem vedel, da Turčija zagotavlja tako dobro ligo, v kateri lahko napredujem. V turškem nogometu je na igrišču prisotne veliko tranzicije. Nogomet je malce neresen, taktično gledano od 63. minute na igrišču poteka harakiri, saj se igra samo še gor–dol. A tak nogomet mi očitno ustreza. Začel sem zadevati, v januar sem vstopil vrhunsko.

Da se je odločil za odhod h Konyasporju, je zaslužen tudi nekdanji slovenski nogometaš Nejc Skubic, ki je pri tem turškem klubu pustil velik pečat, še pred kratkim pa s klubom sodeloval v skavtski vlogi. Foto: Reuters

Kaj pa se je tako spremenilo, da ste začeli dosegati zadetke?

Pred tem sem za Konyaspor odigral kar 14 tekem brez zadetka. Vedel sem, da moram doseči le en gol in prebiti led, nato pa mi bo že steklo. Da odstranim to breme. Ko daš gol, je želja po dodatnem delu in trudu samodejno še večja. Ko si enkrat v tem mlinu, te to žene naprej.

Po prvem zadetku sem tako nase privlačil posebno energijo. Tisto, ko se žoga odbije, ta energija pa te postavi točno tja, kamor pade. Tako sem se vedno znašel na pravem mestu. Potem ti tudi zraste samozavest, bolj verjameš vase in delaš stvari, ki jih mogoče prej nisi. Tako si samozavesten, da preprosto veš, da bo šlo vse skozi.

Blaž Kramar o življenju v turškem mestu Konya:

Bili ste v sanjski formi. Leto ste odprli s kar sedmimi zadetki na šestih tekmah, kar je vse prej kot mačji kašelj v Turčiji.

Res sem užival tisti mesec. Vse, kar sem udaril, je šlo v gol. Ne bom rekel, da je forma še vedno tako dobra, saj zdaj že nekaj časa nisem zadel. Vseeno pa sem na zadnji tekmi proti Trabzonsporju, zmagali smo z 1:0, imel tudi nekaj smole – zadel sem vratnico. Kot ekipa sicer ne igramo najlepše, to je treba priznati. Pozna se, da se borimo za obstanek.

Upam, da ostanem zdrav do konca sezone. To je zdaj najpomembneje. Če bom zdrav, sploh ne dvomim o svojih kakovostih. Pokazal sem, da lahko igram proti velikim ekipam. Dokazal sem, da sem lahko napadalec, kakršnega si je klub želel. A tudi sam si v karieri želim še kaj več. Konyaspor ni moja zadnja postaja, želim si še koraka naprej.

Njegov vzornik je Španec Fernando Torres. Zanimivo je, da je nepozabni El Nino velik vzornik tudi Andraža Šporarja, ki se po novem prav tako dokazuje v turškem prvenstvu. Foto: Osebni arhiv Ciljate na igranje v kateri izmed petih najmočnejših lig na svetu?

O tem se veliko piše in šušlja po turških medijih. S tem, koliko je resničnega, se ne bi kaj prida obremenjeval. A nekaj je gotovo. Moje igre očitno niso ostale neopažene. So pa to, da bi igral v eni izmed petih najmočnejših lig, resnično moje neizpolnjene sanje. Koliko je na tem, bomo videli po koncu sezone. Želim le ostati zdrav, klubu pa pomagati do obstanka. Potem bo manj pritiska. Igralci bomo lahko lažje zadihali in zaigrali bolj sproščeno.

Na zadnji tekmi ste zadeli vratnico, kar vas lahko po eni strani pomirja, saj ste si priigrali priložnost.

Imate prav. Najpomembneje je, da napadalec prihaja v priložnosti. Vse drugo se bo že zgodilo. Ko žoga enkrat pade v gol, potem vse steče. Če ni priložnosti, pa nastane resnejša težava. Potem moraš pri sebi analizirati, kaj delaš pravilno in kaj ne. Kot napadalec včasih trpiš, če ne steče tvoja igra. Včasih imam občutek, kot da bi minilo 90 minut, sam pa bi bil na hitrem vlaku in se vmes petkrat dotaknil žoge. So tudi tekme, ko moraš na koncu živeti za eno žogo. Tudi če jo prejmeš v 120. minuti, moraš biti v tem trenutku pripravljen.

Za slovensko A-reprezentanco je zbral šest nastopov. Nazadnje 10. oktobra 2024, ko je zaigral v Oslu in v 79. minuti srečanja z Norveško (0:3) vstopil v igro namesto Benjamina Šeška. Foto: Aleš Fevžer Tako kot morate biti vedno pripravljeni, če bi znova dočakali vpoklic Matjaža Keka? Verjamete, da boste uvrščeni na seznam za naslednjo reprezentančno akcijo?

S predstavami, ki sem jih kazal v zadnjih mesecih, si to lahko potihoma želim. Na koncu o tem odloča selektor. Jaz lahko povem, da mi reprezentanca predstavlja vse. To je zame sveti dres. Vedno, ko sem bil v reprezentanci, sem se razveselil vpoklica. To je velika čast. Vsako minuto, ki mi jo nameni selektor, doživljam kot privilegij.

Moja največja želja je, da bi dosegel prvenec v izbrani vrsti. Gol za reprezentanco Slovenije bi bil resnično pika na i moje kariere.

Morda pa dočakate nastop in zadetek na SP 2026?

To bi bile najlepše mogoče sanje. Večjega tekmovanja od tega preprosto ni. To, da bi Slovenija nastopila na SP 2026, si želimo vsi, od selektorja do zadnjega navijača. Vsa Slovenija. Pokazali smo, ne glede na to, kateri šport je, da lahko dihamo skupaj. Da smo neka navijaška družina. To bi si zapomnil za vse življenje. Rad bi nastopil na tako velikem tekmovanju.

A moramo iti korak za korakom. Če se je dalo priti na Euro, se da tudi na svetovno prvenstvo. Skupina je resda močna, mogoče je vse, a stvari se lahko odvijejo tudi v korist Slovenije. To pa se lahko zgodi le, če si pomagamo in smo podrejeni drug drugemu. Slovenija je bila vedno najmočnejša takrat, ko niso izstopali posamezniki, ampak so se potem dodatno izstrelili, ko je igrala ekipa.

Kar zadeva marčevske tekme s Slovaško, verjamem, da bi lahko obstali v skupini B lige narodov. Slovaška ima zelo dobro reprezentanco, a je Slovenija že večkrat pokazala, da tudi ona sodi na velika tekmovanja.

Benjamin Šeško, mladi zvezdnik RB Leipziga in slovenske reprezentance, je napadalec po okusu Blaža Kramerja. Prepričan je, da bo Radečan v roku dveh let oblekel dres enega izmed treh največjih klubov na svetu. Foto: www.alesfevzer.com

V karieri ste sodelovali s številnimi znanimi napadalci. V reprezentanci ste na primer igrali in trenirali z Benjaminom Šeškom, pri Wolfsburgu pa z Omarjem Marmoushom. Pri obeh se omenjajo velike vsote denarja, po zadnjih govoricah bi tako lahko Šeško poleti Leipzig zapustil za 80 milijonov evrov!

Po tem bi ju lahko vsekakor primerjali, po nogometnem slogu pa malce manj, saj sta povsem drugačna tipa igralca. Beni lahko s svojo višino, fiziko in tehniko počne marsikaj. V Evropi so takšni napadalci redki. Trenutno bi ga uvrstil med deset najboljših evropskih napadalcev. Glede na to, kako mlad je še, pa dam roko v ogenj, da bo v roku dveh let igral v enem izmed treh najboljših klubov na svetu. Top 3. O tem sem prepričan. Iz tedna v teden dokazuje, kako raste. V bistvu je že dozorel in igra konstantno. Veliki klubi se zavedajo, da je eden tistih diamantov, ki bodo prihodnjih deset let stalno pri vrhu.

To je potem tudi sreča za nogometno Slovenijo.

Vsekakor. Tudi sam bi se rad videl z njim na igrišču, a o tem seveda odloča selektor. Čutim pa, da sem pri 28 letih še v obdobju, ko dozorevam kot nogometaš. Se pa zavedam, da moram biti čim bolj konstanten. Da dobro vem, kaj delam narobe, kaj pa prav. Zato mi je všeč, če me ljudje kritizirajo. Če mi povedo, kaj moram še narediti ali kaj popraviti.

Tako je podobo Blaža Kramerja in njegovega tradicionalnega proslavljanja zadetka z ogljem narisal eden izmed slikarsko nadarjenih navijačev Konyasporja. Foto: Osebni arhiv Pa doživljate takšne kritike v Turčiji?

Hvala bogu tega tukaj ni. Vsi, ki so me pripeljali, so od prvega dne pisali o tem, da mi verjamejo. Od navijačev, strokovnega štaba pa do predsednika kluba. Ko sem začel zabijati, se je to zaupanje samo še okrepilo. Prav uživam v tem. Navijači me imajo radi.

Tudi zaradi udarne pričeske in nasmejanega obraza?

V preteklosti sem imel tudi malce daljše lase, a sem sovražil, ker sem si moral sam delati pričesko. Zdaj sem se navadil kratkih las. Moja pričeska je v Turčiji ''in''. Lase sem si obarval rožnato. Tudi pri Legii in Zürichu sem si jih pobarval v kričeče barve. V Švici sem bil moder, v Varšavi oranžen in vijoličast. Glede na to, da imam kratko pričesko in se na vsakih 14 dni postrižem, rad uporabljam različne barve. Nočem biti vsak dan isti.

Navijačem Konyasporja je očitno rožnata barva všeč. Nočejo, da bi uporabil še kakšno drugo barvo. Zdaj sem zanje Pink Panther. Oziroma Pink King. Rožnati kralj. Tako bo rožnata barva na mojih laseh ostala vsaj do konca sezone.

Rožnati kralj je v začetku leta blestel na turških zelenicah. Na šestih tekmah je dosegel kar sedem zadetkov. Foto: Osebni arhiv Nedavno se je v Turčiji pisalo tudi o domnevnem zanimanju enega največjih turških klubov, Fenerbahčeja. Bi vas to zanimalo?

Če hočeš prestopiti k največjima turškima kluboma, to sta Galatasaray in Fenerbahče, moraš imeti res izjemno sezono. A v nogometu nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Tudi Bešiktaš je na primer velik klub. Ni veliko nogometašev iz evropskih klubov, ki bi se branili takšnih velikanov. A pustimo se presenetiti, vrata puščam odprta vsakemu.

Rad igram v Turčiji, saj me večje število gledalcev na tekmah sprošča. Tako lažje igram. Trenutno sem osredotočen le na to, da prihodnje tri mesece odigram na najboljši ravni in da si zagotovimo obstanek v ligi. Glede na to, da imam pogodbo do leta 2027, težko povem kaj več. Moram spoštovati klub, pri katerem si služim kruh.

Kakšni pa so navijači v Turčiji?

Vrhunski, a tudi zelo nestrpni. Če narediš napako, ti žvižgajo vso tekmo. Vseh 90 minut, če je treba. Če dosežeš zadetek, pa si njihov in vzklikajo tvoje ime. Navijači Turčiji takrat, ko ti ne gre, niso s tabo. Pač, to so vroče turške glave.

Navijači Konyasporja tako kot vsi nogometni navdušenci v Turčiji veljajo za zelo strastne in vročekrvne. Foto: Reuters

Torej bi vaši navijači težko sprejeli izpad v drugo ligo?

Mislim, da Konyaspor še nikoli ni izpadel. Glede na to, kako močno je mesto Konya v političnem smislu glede Erdoganove stranke, verjetno tudi ne bomo. Navsezadnje imamo peti največji stadion v Turčiji. Prekrasen je, znan po številnih LED-lučkah, tako da se ponoči sveti. Imamo vrhunski stadion in vrhunske navijače. Je pa res, da so tudi nestrpni.

To na svoji koži čutijo tudi sodniki, ki sodijo na tekmah turškega prvenstva.

Ne dogaja se pogosto, da pride po tekmi na igrišče 30 specialnih policistov in s ščitom brani sodnika. No, v Turčiji lahko vidiš takšne prizore. Sodnike napadajo vsi, zato pa največje derbije sodijo tujci. Tako je nazadnje Slavko Vinčić sodil v Istanbulu in so ga vsi pohvalili, tako Galatasararay kot Fenerbahče.

Kakšno pa je nasploh življenje v mestu Konya?

Ne bom rekel, da je tako kot v Varšavi ali pa Istanbulu. A za osnovne potrebe življenja, za tisto, da se družina znajde v svojem domu, kjer preživimo največ časa, povsem zadošča. Pomembno je, da lahko otroka hodita v vrtec, da imamo okrog hiše vrt za pse, vse drugo pa je normalno.

Tu se zelo spreminja tudi vreme, pozna se, da smo bolj sredi države in ne ob morju. Še prejšnji teden smo imeli –10 stopinj, prihodnji teden jih že napovedujejo +20.

Stadion v večmilijonskem mestu Konya sprejme 42 tisoč gledalcev. Foto: Guliverimage

Bi pa izpostavil še moje balkanske soigralce. Vedno smo skupaj. Če ne bi imeli eden drugega, bi se nam malce zmešalo. Tako se veliko družim zlasti s Hrvatom Josipom Čalušićem, nekdanjim branilcem Celja. Najini ženi se zelo dobro razumeta. Kdaj pa kdaj pade z njegove strani tudi kakšna slovenska beseda in se lahko nasmejim (smeh, op. p.).

Vaši klubski soigralci, ki so muslimanske veroizpovedi, imajo ravno zdaj obdobje ramazana. Se to kaj pozna na igrišču?

Pozna se, seveda se pozna. Zdi se mi, da je z ramazanom nekoliko padla kakovost igre. Ni več prisotna tolikšna energija. Igralci, ki upoštevajo ramazan, imajo zadnji obrok malce pred šesto uro zjutraj, treningi pa so ob 11. in 12. uri. Logično, da te to izčrpa. Jaz ne verjamem, da bi to lahko zdržal. Ramazan namreč traja ves mesec. V Turčiji bo trajal celoten marec.

To je nekaj, kar lahko izkoristim v svojo korist. Nekateri igralci se namreč postijo tudi na dan tekme in se striktno držijo pravil. Naš trener je prosil igralce, naj se vsaj dan pred tekmo in na dan tekme skušajo prehranjevati normalno. Gre ga razumeti. Borimo se za obstanek in nismo v najboljšem položaju. Vemo tudi, da lahko, če se ne prehranjuješ dobro, nastanejo poškodbe. Za zdaj se kar dobro držimo.

Morda je v večjih klubih za to drugače poskrbljeno. Ko gledam kakšne podkaste o prehrani in delu nutricionistov, vidim, kako igralci Liverpoola, ki se postijo, v bistvu sploh nimajo občutka, da jim kaj primanjkuje, saj imajo takšne jedilnike, da v vsakem primeru zaužijejo dovolj kalorij in proteinov. V Turčiji tega nimamo. Tu je vse malce bolj divje (smeh, op. p.). Morda ima to le Galatasaray – zgolj ugibam. Tako je pač tukaj.

Sportal Benjamin Savšek spregovoril tudi o tragični izgubi očeta #video

Sportal Janja Garnbret: Če svojo samozavest gradiš na tem, kar drugi pišejo o tebi, te lahko zruši že en sam negativen komentar

Sportal Matej Erjavec: To je najboljša stvar, ki se je lahko zgodila Luki Dončiću

Sportal Anej Doplihar: Nesreča in voziček ga nista ustavila, zdaj piše posebno poglavje #video

Sportal Miha Hrobat: Zagotovo je želja po kolajni, tega ne skrivam