Rok Plestenjak

Nedelja,
27. 11. 2022,
15.17

Osveženo pred

1 leto, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,74

6

Natisni članek

Natisni članek

Valter Birsa Druga kariera Druga kariera

Nedelja, 27. 11. 2022, 15.17

1 leto, 6 mesecev

Druga kariera (287.): Valter Birsa

Velikan slovenskega nogometa, ki po karieri ne potrebuje veliko denarja

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,74

6

Valter Birsa spada med najboljše slovenske nogometaše 21. stoletja. Z zlato in prefinjeno levico je spravljal slovenske navijače v evforijo, se dokazoval v najmočnejših ligah in tekmovanjih na svetu ter užival status zvezdnika velikega Milana. Odkar je pred poldrugim letom med pandemijo covid-19 uradno sklenil kariero, se le redko pojavlja v medijih. Kaj sploh počne nekdanji velikan slovenskega nogometa?

Valter Birsa je eden najboljših slovenskih nogometašev, ki so nastopali v 21. stoletju. Nogometno pot je začel v Ajdovščini, z Gorico postal državni prvak, v Franciji pomagal Sochauxu do pokalne lovorike, z Auxerrjem igral v ligi prvakov, nato pa pustil ogromen pečat v serie A. Igral je za Genoo, Torino, AC Milan, Chievo in Cagliari, kjer je leta 2020 tudi sklenil kariero. Za reprezentanco je zbral 90 nastopov in dosegel 7 zadetkov. Nosil je znamenito številko 10. | Foto: Grega Valančič/Sportida Valter Birsa je eden najboljših slovenskih nogometašev, ki so nastopali v 21. stoletju. Nogometno pot je začel v Ajdovščini, z Gorico postal državni prvak, v Franciji pomagal Sochauxu do pokalne lovorike, z Auxerrjem igral v ligi prvakov, nato pa pustil ogromen pečat v serie A. Igral je za Genoo, Torino, AC Milan, Chievo in Cagliari, kjer je leta 2020 tudi sklenil kariero. Za reprezentanco je zbral 90 nastopov in dosegel 7 zadetkov. Nosil je znamenito številko 10. Foto: Grega Valančič/Sportida

Čeprav prihaja iz Šempetra pri Gorici, mesteca, ki je slovenskemu nogometu podarilo ničkoliko izjemnih imen, nas je na pogovor povabil v Ajdovščino, kar ni naključje, saj tam namreč že dolgo živi. "Ajdovščina? Tako je pač ukazala žena. Tako radi pravijo," se je pošalil Valter Birsa, ki pri 36 letih še vedno izžareva mladostno energijo.

Peljal nas je v gostinski lokal, priljubljen med nogometaši v prestolnici burje, in spregovoril o marsičem. Tako o svoji bogati športni karieri, v kateri je imel opravka s povsem drugačnimi finančnimi okvirji od zdajšnjih, ko je svežepečeni nogometni upokojenec, pa o spominih na največje tekmovanje, kar si ga je mogoče zamisliti v nogometu, kjer je pred 12 leti dvignil domovino na noge z nepozabnim zadetkom proti Američanom, kot tudi o izzivih, s katerimi se srečuje kot oče treh otrok.

Sinova želita iti po njegovi poti. In podobno, kot je sam nekoč na San Siru sestavljal zvezdniško zasedbo Milana, tudi sinova prisegata na rdeče-črno barvo. Ne italijanskega velikana, ampak Primorja, ki bi lahko pomenilo pomembno odskočno desko mladih pripadnikov nogometne dinastije Birsa. Valter, ki mu ob 90 nastopih in sedmih zadetkih za reprezentanco ne manjka izkušenj, budno spremlja njun razvoj in naznanja, da se bo kmalu aktivneje pridružil nogometnemu svetu.


Lani je konec avgusta z objavo na Instagramu potrdil, da končuje nogometno pot. Pred tem je zavrnil še ponudbo iz Savdske Arabije. ''Nisem imel niti želje, niti me ni zanimalo. To je bilo res čudno obdobje,'' se spominja lanskega leta, ki ga je še v marsičem odrejala dinamika boja proti izbruhu pandemije koronavirusa. | Foto: Grega Valančič/Sportida Lani je konec avgusta z objavo na Instagramu potrdil, da končuje nogometno pot. Pred tem je zavrnil še ponudbo iz Savdske Arabije. ''Nisem imel niti želje, niti me ni zanimalo. To je bilo res čudno obdobje,'' se spominja lanskega leta, ki ga je še v marsičem odrejala dinamika boja proti izbruhu pandemije koronavirusa. Foto: Grega Valančič/Sportida

Nogometno kariero ste končali pred poldrugim letom. Kaj počnete zdaj v življenju?

Najbolj se posvečam družini. Vesel sem, da me obkrožajo ljudje, ki jih cenim. To mi daje občutek mirnosti, v njihovi družbi lahko uživam. To, da lahko z določeno družbo v pravem okolju preživim ogromno časa brez naprezanja, me spravlja v dobro voljo.

Ko sem končal nogometno kariero, sem našel svoj mir. Takrat smo se zaradi pandemije covid-19 veliko družili z družino in sorodniki. In še zdaj se. Ko pridejo otroci iz šole, se ukvarjam z njimi. Živimo lepo družinsko življenje, počnemo standardne reči.

Zdaj imam na voljo veliko časa za razmislek o tem, kaj bi počel v življenju. Nočem se prehitro odločiti in izbrati nečesa, kar bi potem obžaloval. Počasi se kažejo neki obrisi, a se še nisem dokončno odločil.

Kot najstnik je zaslovel pri Gorici, kjer je pomagal vrtnicam do dveh zaporednih državnih naslovov. | Foto: Vid Ponikvar Kot najstnik je zaslovel pri Gorici, kjer je pomagal vrtnicam do dveh zaporednih državnih naslovov. Foto: Vid Ponikvar Vas zanimajo poslovne vode ali bi raje ostali v svetu športa?

V poslovne vode ne bom šel, saj to niso moja panoga. Potem bi se moral posvetiti izobraževanju, spoznavati nova področja, ki jih zdaj ne poznam. Temu bi moral podrediti ogromno časa, česar pa nočem.

Je pa prav, da ima vsak športnik po koncu kariere možnost za pridobitev izobrazbe. Že zaradi svojih naložb. Da zna tisto, kar je zaslužil v karieri, oplemenititi in si zagotoviti mirno življenje.

Zaradi izkušenj, ki sem jih pridobil, bom verjetno ostal v nogometu. Ne vem pa še, v kakšni vlogi. Tu je še nekaj vprašajev. Dejstvo je, da v nogometu obstaja več težav. Bi se mi bilo pametno preizkusiti kot trener in iskati neke rešitve? Lahko sploh pomagam oziroma premorem dovolj znanja? Moralo bo preteči še nekaj časa, da bom našel odgovor.

Ko smo nedavno v Sportalovi Drugi karieri gostili vašega nekdanjega reprezentančnega soigralca Gorana Šukala, nam je zaupal, kako se je po koncu nogometne poti odločil za študij ekonomije. Tudi vas zanima podoben korak?

Morda. Ni izključeno, da bi podobna želja v prihodnosti "prijela" tudi mene. Goran je sicer malce starejši od mene in verjetno gleda na to z drugačno miselnostjo, saj ima drugačno idejo o tem, kaj bi počel naprej.

Za zdaj me študij ne mika. Sem v letih, ko moram biti ves čas poleg otrok. Zelo so povezani z nogometom. Sinovoma predstavlja glavni užitek. Ko ju takole spremljam, opažam različne problematike, ki se pojavljajo v nogometu. Premorem veliko izkušenj, zato sem prepričan, da bi lahko te stvari spravil na višjo raven. Z boljšo komunikacijo so možnosti za uspeh večje.

V nogometu vlada načelo zabave. Da fantje in dekleta, tudi njih je vse več, v treningih uživajo. Nekateri pri tem iz sebe ustvarijo še nekaj več in tudi nekaj dosežejo. Zdi se mi smiselno in smotrno, da bi jim pomagal do tega, da bi dosegli neko raven. Da bi rastli skupaj z okoljem. No, kdo ve. Morda pa bodo otroci čez štiri leta postali fiziki, pa bo treba razmišljati o drugih stvareh (smeh, op. p.).

Živi v Ajdovščini, čeprav se je rodil in odraščal v Šempetru pri Novi Gorici. ''Na  te kraje me že od nekdaj povezujejo korenine. Tata prihaja z vasi Brje pri Ajdovščini, mama je Vipavka. Tata je bil navijač Primorja, zato me je iz Šempetra vozil na treninge v Ajdovščino, kjer sem začel nogometno pot. Nato sem igral za združeno mladinsko ekipo Bilj in Primorja. Bili smo zelo uspešni, mladinski državni prvaki, nato pa sem prestopil v Gorico, kjer sem bil prvak tako z mladinci kot tudi člani.'' | Foto: Grega Valančič/Sportida Živi v Ajdovščini, čeprav se je rodil in odraščal v Šempetru pri Novi Gorici. ''Na te kraje me že od nekdaj povezujejo korenine. Tata prihaja z vasi Brje pri Ajdovščini, mama je Vipavka. Tata je bil navijač Primorja, zato me je iz Šempetra vozil na treninge v Ajdovščino, kjer sem začel nogometno pot. Nato sem igral za združeno mladinsko ekipo Bilj in Primorja. Bili smo zelo uspešni, mladinski državni prvaki, nato pa sem prestopil v Gorico, kjer sem bil prvak tako z mladinci kot tudi člani.'' Foto: Grega Valančič/Sportida

Torej sta se sinova resno navdušila nad nogometom?

Zelo. Starejši sin je treniral že v tujini. Najprej v Veroni pri Chievu, nato še v Cagliariju. Tudi mlajši je že okusil nekaj treningov. Na začetku ni bil srečen na Sardiniji, ker je bil v ekipi prisoten neki fant, ki ga je vseskozi "tepel". Tam je pač jug, Sardinija. Južni del Italije pa je še kako živ. Tako so na treningih leteli udarci na levo in desno. To me je, če sem iskren, kar navdušilo. Žoga je šla v avt, pa so se igralci na treningu še vedno vlekli med seboj. Trener jim je to dovolil. Na tekmah tega seveda niso delali, takrat so spoštovali pravila, na treningih pa so trenerji namenoma pustili, da se igralci vlečejo. To je velika razlika, kar se tiče treningov mladih v Sloveniji.

Pri nas igralci takšne zahteve spoznavajo šele v starejših letih. Šele takrat, ko ti začnejo na tekmah soditi sodniki, ko si star že 13 let. Takrat se razviješ. A, kdaj pa naj bi ti podali znanje, da znaš nekoga povleči za majico, če ne ravno v mladih letih? Ali pa te naučili, kako držati tekmeca? Tega pri nas ni, mladim slovenskim nogometašem preprečujemo določene stvari, kar nas potem tepe.

Če pogledamo vse svoje selekcije, je vedno tako, da smo, če se že primerjamo z Balkanci, najnežnejša reprezentanca. Neprestano doživljamo, kako nas drugi na igrišču vedno "pretepejo". No, razen v času Srečka Katanca. V njegovem prvem selektorskem obdobju. Njegova zlata generacija se je znala odzvati tudi na to. Spredaj je imela Zlatka Zahovića, ki je reševal tekme, njegovi soigralci pa so se zavedali, da lahko tepejo vse, nekdo pa jih lahko nato reši. Pač Zlatko. Pa so bili v ekipi Aleš Čeh, Darko Milanič, Aleksander Knavs, Amir Karić, da ne naštevam naprej. Vsi so tepli tekmece.

Goran Šukalo
Sportal Primorec z nemško dušo, ki ga v Sloveniji marsikaj moti

Ima tri otroke, dva sinova in hčerko. Starejši sin je prejšnji teden dopolnil 12 let, mlajši ima 8, hčerka pa 5 let. ''Tudi ona želi igrati nogomet, a pravi žena, da bi lahko počela kaj drugega (smeh).'' Sinova sicer trenirata pri Primorju. | Foto: Urban Urbanc/Sportida Ima tri otroke, dva sinova in hčerko. Starejši sin je prejšnji teden dopolnil 12 let, mlajši ima 8, hčerka pa 5 let. ''Tudi ona želi igrati nogomet, a pravi žena, da bi lahko počela kaj drugega (smeh).'' Sinova sicer trenirata pri Primorju. Foto: Urban Urbanc/Sportida Goran Šukalo nam je poučno zaupal, kakšne težave je imel pri tem, ko je hotel sina vpisati na nogometno šolo v Nemčiji. Kako pa je s tem v Italiji, ki jo odlično poznate?

Prav nasmejal sem se, ko sem prebiral tisto njegovo anekdoto. Italijani so drugačni od Nemcev. Malce bolj "balkanska varianta". Če pride na trening sin kakšnega nogometaša, se zanj resda ne izprazni mesto, ampak se pač naredi dodatnega. Eden več. Pač, najde se način, kako sprejeti še enega. Italijani tako razmišljajo. Otroka, ki je v mlajših letih, tako ni težava pripeljati v italijanski klub. Od začetka ni tako strogo kot v Nemčiji.

Je pa tako, da te močne akademije v Italiji sprejmejo mlajše otroke, od 13. leta naprej pa se že izvaja strožja selekcija. Takrat kakšnega sina nogometaša, ki ni tako perspektiven, ne umaknejo, ampak ga premestijo v kako nogometno podružnico.

Kako je zdaj videti vaš vsakdan? Imate kakšne profesionalne obveznosti?

Ne. In to me zelo veseli, saj imam svobodo. Zadal sem si cilje, kaj bi rad počel v življenju. Kar se tiče športov, nogometa po koncu kariere nisem mogel več igrati. Je le velik preskok, moraš dobiti vsaj 20 ljudi, če ga hočeš igrati rekreativno. Zato sem se bolj posvetil tenisu.

Na začetku sem bil dosti slabši od drugih, a me je to gnalo naprej. Igra ga veliko prijateljev, nekdanjih soigralcev iz reprezentance. Brečko, Ilić, Novaković, Pečnik … Zakaj pa ga potem ne bi še sam igral? Tako se začneš družiti in tekmovati. Fantje so malce v prednosti, ker so začeli igrati tenis pred mano, a jih bom nekega dne že dohitel. Sem namreč perfekcionist, tekmovalen, in želim si igrati resen tenis. V Ajdovščini tako sodelujem z zelo pridnim in obetavnim fantom, ki je bil v otroških letih državni prvak. Veliko mi svetuje in predstavlja stvari, ki jih nato ponavljam ter se jih učim, saj res želim napredovati. Tenis je zdaj moj primarni šport za gibanje. Drugače pa sem aktiven tudi v šahu.

V šahu? Tako kot Zlatko Zahović, ki je bil nekdaj odličen šahist, zdaj pa, podobno kot vi, izmed vseh športov zelo obožuje tenis?

Zlatko je igral šah? Potem pa morava odigrati kakšno partijo, tako tenisa kot tudi šaha. Rad se udeležujem šahovskih turnirjev. V Italiji sem ga največ igral s fizioterapevtom, pa tudi s Samirjem Handanovićem. Če sva se srečala v živo, sva poprijela za figure za isto mizo, drugače pa je zadevo reševal internet. Šah je odlična igra, zgodaj mi je prirasla k srcu.

O nastopu na SP 2010:

Marsikdo bi takoj podpisal, da bi bil v vaši koži in tako neobremenjeno vsakodnevno užival v družbi otrok, žene in rekreativnih dejavnosti.

Ko se zjutraj zbudiš, se moraš vprašati, ali moraš na delo ali ne. Če moraš, to pomeni, da neka stvar prej ni bila v redu izpeljana. Če pa ti ni treba nikamor in iščeš neko rešitev, kako bi lahko komu pomagal ter kaj vse moraš za to narediti, potem si zadel poanto. Potem si sprejemal pravilne odločitve v karieri. To pa seveda ne pomeni, da bom tako živel do konca. Ker tega enostavno ne bi zmogel.

Otroci bodo čez pet, deset let zrasli. Da bom potem ves dan doma ali pa igral vseskozi tenis? Ne, tega si ne želim. Nekaj moraš ob tem vendarle še delati in se temu tudi posvečati, da te izpolnjuje kot osebo.

Ko končaš kariero, ti kot vrhunskemu nogometašu ostane nekaj stvari: poznanstva, prijateljstva, dobre stvari. Ne gre pa pričakovati, da boš lahko od tega, ker si bil znan nogometaš, tudi živel, če se nisi pred tem pravilno odločal na drugih področjih.

Je Ajdovščina prestolnica burje ali preostala Slovenija pretirava s tem izrazom? ''Sploh ne. Ko zapiha, še kako zapiha. Nobenemu ni pri srcu, ko zapiha prava burja. Takrat v bistvu ne moreš kaj dosti početi. Tega se bom težko privadil, vendarle prihajam iz Šempetra, kjer vlada povsem drugačna, bolj prijetna klima. Tako glede burje še vedno nimam utrjene kože.''  | Foto: Grega Valančič/Sportida Je Ajdovščina prestolnica burje ali preostala Slovenija pretirava s tem izrazom? ''Sploh ne. Ko zapiha, še kako zapiha. Nobenemu ni pri srcu, ko zapiha prava burja. Takrat v bistvu ne moreš kaj dosti početi. Tega se bom težko privadil, vendarle prihajam iz Šempetra, kjer vlada povsem drugačna, bolj prijetna klima. Tako glede burje še vedno nimam utrjene kože.'' Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste se, kar zadeva finančne zadeve, v karieri in pozneje pravilno odločali?

Kakor kaže zdaj, sem se. Bomo videli, kaj bo v prihodnosti. Tega ne moremo predvideti. A če si v kaj vložil, malce razpršil denar in naredil neke standardne naložbe, od katerih ne pričakuješ velikih dobičkov, lahko od tega povsem normalno živiš. To je dejstvo.

Po karieri ne potrebuješ veliko denarja. Način življenja, ki si ga poznal kot nogometaš, je bil povsem drugačen. Zlatko Zahović je v nekem pogovoru omenil, da je imel kot nogometaš najboljši avto zaradi tega, ker je pač igral nogomet, ne pa zaradi tega, ker bi ga takrat resnično potreboval. A takrat nočeš biti slabši od drugih. Samodejno si moral biti v tistem okolju takšen, drugače te niso sprejemali. Tako je bilo tudi pri meni.

Nogometaši imamo močan ego. Veliko športnikov ga ima. Ta ego deluje tako, da ti pomaga že pri najmanjši stvari − da imaš malce boljši avto, boljše obleke, telefon. To te avtomatsko dvigne. Če ti to pomaga do tega, da si boljši nogometaš, potem je to zame povsem sprejemljivo.

Če pa boš te stvari potreboval še po koncu kariere, a se pred tem nisi pravilno odločal s svojim denarjem, pa bo nastala težava. Zaradi slabih naložb je bilo kar nekaj stečajev med športniki. Vse zaradi tega, ker je hotel nekdo živeti na isti nogi kot takrat, ko je bil še nogometaš. Prihodki pa seveda niso bili isti. Zaradi tega je šlo potem vse narobe.

Če se nekdo odloči za naložbo, na primer odprtje restavracije − lep primer, kako ti lahko v tem poslu uspe, je Nejc Skubic −, je pri tem podobno kot v nogometu. Zelo redkim osebam uspe. Tistim, ki jim ne, pa je potem težko povrniti vložena sredstva. To ni tako kot pri stanovanju, ki ga imaš in imaš potem neko rento, če pa ga prodaš, si lahko miren. Pri restavraciji je drugače. Imaš posojila, stroške, ki te čakajo, in če gre vse narobe, lahko bankrotiraš.

Ko je nosil dres Milana, si je delil slačilnico s številnimi svetovnimi zvezdniki. Tudi Brazilcem Robinhom. | Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Ko je nosil dres Milana, si je delil slačilnico s številnimi svetovnimi zvezdniki. Tudi Brazilcem Robinhom. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V nogometni karieri ste znali uživati v materialnih dobrinah, v karieri so vam znali delati družbo mikavni in prestižni športni avti.

To sem v določenem obdobju kariere počel zaradi tega, ker sem odraščal v majhnem stanovanju v Šempetru in nisem imel nikoli teh možnosti, da bi izkusil drugačno življenje. Naša družina, bili smo štirje, smo v Šempetru živeli na 40 kvadratnih metrih. Iz tega izhajam, pa mi ni drugače ničesar manjkalo v življenju. Vse, kar sem potreboval, kar me je takrat veselilo, sem tudi dobil. No, če gledam novo dobo, kaj vse imajo zdaj na voljo današnji otroci, bi bil verjetno takrat v materialnem primanjkljaju. To mi malce manjka.

In dokler tvoja glava ne odraste, poskušaš nekaj dobiti, nadomestiti z materialnimi stvarmi. Včasih vzameš kakšen avto več, pa nato še kakšnega novega in ga hitreje zamenjaš. To je pač posledica tega, da je v določenem obdobju življenja nekaj manjkalo. Potem pa prideš v obdobje, ko spoznaš, da je vse skupaj nepotrebno, in si zadovoljen že s tistim, kar imaš na voljo. Ne potrebuješ več novega avta, ampak je v redu že stari, ki dobro in varno pelje. Tudi telefona ti ni treba vedno menjati, sploh ko pride na trg nova znamka. Stari telefon je namreč še dober in povsem zadošča. Če razmišljaš tako, "padeš v neko normalno stanje".

Veliko nogometašev v karieri uspe zato, ker jim je v življenju nekaj manjkalo. In to jih potem vleče naprej in zato se trudijo, da bi imeli na tisto, kar imajo drugi. Ko to dobijo, lahko drugim pokažeš, da imaš zdaj to tudi sami.

Vsi članki iz Sportalove rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Ste tako hoteli posnemati zvezdniške soigralce, ko ste nosili dres slovitega Milana in je bil še kako impresiven pogled na njihov avtopark pred San Sirom?

Seveda. Ravno to sem hotel. Hvala bogu, da sem to počel, saj te to žene, poganja naprej. Padeš pač v tak svet. Prideš z malce slabšim avtom in se ti včasih zdi, kot da jim nisi enakovreden. In potem iščeš kake nove stvari. Podobno kot to doživljajo mlajši v šoli. Ko ima nekdo boljši telefon, pa boljše čevlje ali žogo od tebe. Sicer mi ni nikoli nič manjkalo. Hvala bogu, da sem imel tako otroštvo in so me tako vzgojili. Če me ne bi, bi danes verjetno drugače razmišljal.

Pri Milanu je v ligi prvakov sodeloval tudi s Senegalcem M'Bayejem Niangom in Italijanom ganskim korenin, kontroverznim zvezdnikom Mariom Balotellijem. | Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Pri Milanu je v ligi prvakov sodeloval tudi s Senegalcem M'Bayejem Niangom in Italijanom ganskim korenin, kontroverznim zvezdnikom Mariom Balotellijem. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V tistem trenutku, ko pa nisi imel nič, so ti kar naenkrat padli višji zneski na bančni račun. Dogajalo se mi je, kako sem sam pri sebi razmišljal, da lahko tole kupim brez težav. Pa tole tudi in si imel še vedno dovolj denarja na računu. No, ko sem to doživljal, je bilo to zame nekaj novega. To te lahko hitro povleče v drage nakupe, zato je najbolje, da znaš v določenem obdobju preklopiti na drugačen slog življenja. In da takrat tudi veš, kaj si delal narobe. Da pa sem lahko to spoznal, sem moral iti čez to obdobje. Kako boš drugače sploh vedel, da si naredil napako?

Mark Sever
Sportal Tako hitrega zaključka kariere si ni predstavljal, a "življenje včasih zavije v drugačno smer" #video

Je takrat varovalka žena in vas opozarja na pasti prevelikih finančnih izdatkov, ko ste kot nogometaši v športni in finančni evforiji, saj si lahko privoščite bistveno več kot prej?

Na stvari pač gledaš s ciljem, da ti gre v nogometnem smislu čim bolje. In ko pride kakšna nova pogodba, so nam žene resnično v pomoč, da to uredijo. To opažam tudi pri svojih prijateljih, zlasti tistih iz reprezentance. Podobno razmišljamo, z ženami se poznamo že zelo dolgo, z njimi smo vezani po več kot 15 let.

Odkar pozna ženo Matejo, živi v Ajdovščini. Spoznala sta se še kot najstnika. | Foto: Vid Ponikvar Odkar pozna ženo Matejo, živi v Ajdovščini. Spoznala sta se še kot najstnika. Foto: Vid Ponikvar

Se je vaša žena zaradi vaše nogometne kariere odrekla številnim zadevam in opustila svojo poklicno kariero?

K svojemu prvemu klubu v Franciji Sochauxu sem prišel tik pred svojim 20. rojstnim dnevom. Moja žena je bila stara 18 let in pol. Od takrat sva živela v tujini. Občasno je še malce študirala, zlasti takrat, ko sva se vračala domov, na primer med reprezentančnimi akcijami, ki jih ni manjkalo. Sicer sva bila vedno v tujini. Nato pa sva sprejela skupno odločitev, da pač tako nadaljujemo.

Karierno je bilo to zanjo zagotovo slabo, kar zadeva družinsko ugodje in vse drugo, pa zagotovo boljše. Če bi izbrala kariero, bi se moja nogometna zgodba težko nadaljevala. Morda bi, a to uspe zelo majhnemu odstotku takšnih parov.

Ste tudi zaradi tega občutka tako hitro sklenili kariero, da ste lahko obudili polno družinsko življenje in imeli končno na voljo več časa za otroke?

Tudi. Ko sem končal kariero, sem bil star 34 let. Bilo je obdobje pandemije koronavirusa, igral sem za Cagliari. Takrat smo se odločili. Bilo nam je dovolj tega, da zaradi mene otroci menjajo šole in prijatelje. Tudi oni so si zaslužili mesto, kjer bodo lahko imeli stalne prijatelje in jim ne bo treba nič menjati. Je pa za njimi izkušnja, ki jo bodo znali ceniti. Najstarejši sin pri 12 letih govori tri jezike, je prilagodljiv in bo imel zaradi tega v življenju prednost. Preživel pa je tudi obdobje, v katerem so bile prisotne travme, saj je moral čez noč zamenjati prijatelje. To pa resnično ni bilo prijetno. Zdaj mu je neprimerno lažje.

O favoritih na SP 2022:

Torej je vaš finančni sklad dovolj stabilen, da ne potrebujete redne službe?

Za zdaj je. Ni pa spet tako velik, da bi lahko živel tako, kot sem nekoč kot nogometaš Milana. S tem skladom ne bi mogel preživeti, ker so tam stroški višji. Šole so dražje, večerje so dražje, milijon stvari je dražjih. Zlasti način življenja v takem mestu, kot je Milano. Tega življenja ne moreš primerjati z zdajšnjim. Z našimi sredstvi, ki jih prinesemo iz tujine v Slovenijo, lahko z nekaj pametnimi naložbami živiš normalno življenje. To pa je ne nazadnje povsem dovolj.

Sam sem svoj ego zapolnil s tem, da sem igral nogomet. Zadovoljen sem s tem, kar sem dosegel, kaj vse smo prestali. Imel sem ogromno padcev, a tudi nekaj izjemno lepih dogodkov. Takšno življenje je bilo fantastično, potem pa prideš v neko normalo, ki pa je spet fantastična. Cilj je le, da začneš delovati tako kot vsi drugi ljudje.

Torej se ne vozite več v ferrarijih?

Ne. Saj ste videli, kako sem prišel na intervju (s kolesom, op. p), avto imamo družinski. Takšnih stroškov, ki sem si jih nakopal z nakupi kot nogometaš, danes ne bi mogel več imeti. So bili pa to lepi občutki, saj si si lahko vsaj enkrat nekaj privoščil. Ko se usedeš v lep avto, o katerem si nekoč sanjal, kako bi ga bilo voziti, se počutiš kot v pravljici. Prideš do njega, a se tudi tistega enkrat nasitiš.

Slovel je po izjemnem udarcu z levico, s katero se je podpisal pod najbolj znamenite zadetke v kariere. Tistega na SP 2010, pa leto prej na Slovaškem, ali pa v ligi prvakov proti Ajaxu. ''Sem športna diagonala. V nogometu imam levo nogo dol, v tenisu pa desno roko gor. Desno nogo sem začel v nogometu bolj pogosto uporabljati od 27. leta naprej. Na koncu sem jo spravil na kar spodobno raven. Tako sem znal tekmeca presenetiti tudi z desnico.'' | Foto: Vid Ponikvar Slovel je po izjemnem udarcu z levico, s katero se je podpisal pod najbolj znamenite zadetke v kariere. Tistega na SP 2010, pa leto prej na Slovaškem, ali pa v ligi prvakov proti Ajaxu. ''Sem športna diagonala. V nogometu imam levo nogo dol, v tenisu pa desno roko gor. Desno nogo sem začel v nogometu bolj pogosto uporabljati od 27. leta naprej. Na koncu sem jo spravil na kar spodobno raven. Tako sem znal tekmeca presenetiti tudi z desnico.'' Foto: Vid Ponikvar

Cristiano Ronaldo obožuje kupovanje novih dragocenih avtomobilov in jih kopiči v garaži.

Ima jih ogromno, a je pač taka znamka. To je zanj naložba. Če njegov avto prodajo, dobi zanj zagotovo še več denarja, kot ga je stal. V normalnem svetu pa tega ni. Spremljamo Ronalda in ne vem še vse koga, velika večina nogometašev pa ni niti blizu tega. Niti blizu. Kaj pa imajo tisti, ki imajo še manj od tebe? Potem vidiš, da to ni to.

Fino je, če se tako kot jaz srečaš s prijatelji, odigraš tenis in delaš, kar hočeš. Če pa imaš rad potovanja, drage nakupe in razkošje, pa boš moral znova izbrati nekaj drugega, saj tvoji prihodki, tvoj fond, ne bodo mogli iti veliko višje, da bi lahko to izvajal.

Sam sem, kar zadeva življenje v drugi karieri, zelo zadovoljen. Več od tega, kar imam, ne potrebujem. Najbolj pa je pomembno, da so tisti, ki so blizu mene, zdravi.

O nepozabnem zadetku na SP 2010 proti ZDA:

Vas ni po odhodu iz Cagliarija premamila še kakšna ponudba, da bi nadaljevali kariero? Ne nazadnje ste imeli "komaj" 34 let.

Ko je tako, igralci ponavadi razmišljajo še o zadnji finančni injekciji in rečejo, da gredo opravit še zadnjo pogodbo. Preprosto so nekatere ponudbe tako močne in konkretne, da jih ne moreš zavrniti. To je dejstvo. Po drugi strani pa so lahko ponudbe samo nogometne, da doživiš neko zadnjo izkušnjo, o kateri si že dolgo razmišljal.

Kot z Gorico, vašim nekdanjim klubom, za katerega bi bolj kot za denar igrali zaradi srca?                     

Tako, ja, a sem takrat, ko sem se vrnil v Slovenijo, imel veliko težav s trebušnim zidom, a tudi z vnetjem mišic. In nisem bil več stoodstoten. Ko pa si tak, to resnično ni dobro. Nekateri igralci se vrnejo v domovino, odigrajo dobro, a ne dajo treh golov na tekmo, niti v obrambi ne ustavijo 15 igralcev. Potem pa se številni sprašujejo, kako je lahko ta pred tem sploh igral v tujini. V nekaterih letih se pač ne odzivaš enako kot v najboljših letih. In potem te nihče niti ne ceni. Nisem si hotel dovoliti, da bi se mi zgodilo kaj takšnega.

V Sloveniji nastane težava, saj padeš na raven, ki ni tako zanimiva za igralce, da bi se vrnili iz tujine in tu odigrali nekaj zadnjih sezon. Prej je bilo drugače. Spominjam se, kako je Aleš Čeh proti koncu kariere zaigral še za Maribor, Mladen Dabanović pa za Dravo. Takrat so se nekateri vrnili, liga je bila še močna.

''Vsak človek se lahko pritožuje, a mora imeti svoj cilj, svojo pot, po kateri skuša iti najbolje kar se da. Ne smeš le gledati preveč okrog sebe, kaj drugi govorijo o tebi, ampak narediti po svoje,'' je razmišljanje 36-letnega nekdanjega slovenskega nogometaša Valterja Birse. | Foto: Grega Valančič/Sportida ''Vsak človek se lahko pritožuje, a mora imeti svoj cilj, svojo pot, po kateri skuša iti najbolje kar se da. Ne smeš le gledati preveč okrog sebe, kaj drugi govorijo o tebi, ampak narediti po svoje,'' je razmišljanje 36-letnega nekdanjega slovenskega nogometaša Valterja Birse. Foto: Grega Valančič/Sportida

Večino kariere ste preživeli v tujini. Se boste z družino še kdaj preselili v tujino?

Ne, v tujino bomo hodili le še na počitnice.

V Italijo?

Tudi. Italije se še zdaleč nisem zasitil. Že v otroštvu smo čutili velik italijanski vpliv, vendarle sem živel le 500 metrov od državne meje. Nikoli ne bom mogel reči, da bi zasovražil Italijo zaradi njihovega načina življenja. Kje pa. Imajo zelo zanimiv način, ki mi je všeč.

Vinko Bogataj
Sportal Neverjetna usoda: kako je slovenski skakalec postal ljubljenec ameriškega občinstva #video

Imajo tudi novo vlado, o kateri se govori marsikaj. Da bi bila lahko tudi bolj ostra.

Bomo videli, kaj to pomeni. Politika je vedno svet zase. Italijani imajo ogromno rezerv, zlasti kar zadeva dolg do ljudstva samega. Vlada ima zahtevno delo glede na to, kako se razvijajo stvari, tako pri nas kot tudi drugod pa ne gremo ravno v smer, kjer bomo rekli, da bomo čez pet let na zeleni veji in bomo uživali. Imamo pa pri nas v Sloveniji odprto in veliko bolj mirno življenje kot v tujini. Imamo več pravic, bolj je sproščeno.

Pri Milanu, kjer se je dokazoval med letoma 2013 in 2015, je nosil številko 14. | Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Pri Milanu, kjer se je dokazoval med letoma 2013 in 2015, je nosil številko 14. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Resnično?

Da, ko smo bili med pandemijo koronavirusa v Italiji, sploh nisi smel zapustiti stanovanja. Dva in pol meseca sem bil zaprt v stanovanju. Lahko si šel le 20 metrov okrog hiše. Po dveh mesecih si lahko šel malce teč 200 metrov okrog hiše. Sicer je bilo vse zaprto. Do trening centra si lahko šel le v primeru, če si prejel potrdilo, da si poškodovan. Ko si šel v trgovino, si moral imeti vedno zraven račun. Če so te dobili eno uro pozneje in pogledali račun, si lahko prejel kazen.

Pri nas v Sloveniji tega ni bilo. Otroci so lahko šli na igrišče, na Sardiniji so bili en teden v šoli, en teden doma, na igrišča pa so hodili karabinjerji, otroke pošiljali domov, starši so morali plačevati kazni. Pri nas je bilo bolje. Zato je politika taka tema, pri kateri ne bomo nikoli prišli do konca, niti nikoli rešili vseh težav.

Zanimivo je, da v zadnjih letih niste bili edini priljubljeni Birsa v Sloveniji. Prisoten je tudi literarni junak Taras Birsa, ki ga je na televiziji upodobil Sebastian Cavazza.

To pa vem. Ženina sorodnica je poslala sliko, da sem v romanu.

Ponosen je na številne uspešne izvedbe dobrodelnega projekta, na katerem je družil moči s sokrajanom Timom Matavžem in v Biljah priredil nogometni spektakel. Nazadnje ga je z eminentnimi gosti nadgradil predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin, želja Valterja Birse pa je, da bi nekoč takšen spektakel z dobrodelno noto lahko priredili v polnih Stožicah v Ljubljani. Pred 16 tisoč ljudi. | Foto: Vid Ponikvar Ponosen je na številne uspešne izvedbe dobrodelnega projekta, na katerem je družil moči s sokrajanom Timom Matavžem in v Biljah priredil nogometni spektakel. Nazadnje ga je z eminentnimi gosti nadgradil predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin, želja Valterja Birse pa je, da bi nekoč takšen spektakel z dobrodelno noto lahko priredili v polnih Stožicah v Ljubljani. Pred 16 tisoč ljudi. Foto: Vid Ponikvar

Poznate pisatelja Tadeja Goloba?

Ne, ne poznam ga osebno. Bi si pa moral prebrati njegove knjige. To so mi že svetovali, a so imele druge knjige prednost, bolj tiste izobraževalne. Prišel bo tudi čas tudi za Tarasa Birso.

Lepo je, da Slovenija zdaj pozna več Birs. Od 17. leta sem ta priimek prek nogometa približal Sloveniji in poskrbel, da je znan v širšem okolju. Na to sem se navadil.

V družini torej nimate nobenega sorodnika z imenom Taras?

Ne (smeh, op. p.). Sem pa imel v šoli sošolca Tarasa, a se ni pisal Birsa.

Nikoli ne bo pozabil zadetka, ki ga je na SP 2010 dosegel proti ZDA. Za koga pa na letošnjem mundialu navijajo njegovi otroci? Starejši sin navija za Brazilijo, mlajši za Francijo. Vse se suče okrog Neymarja in Mbappeja. Pa hčerka? ''Hčerka gleda raje Exatlon,'' se je zasmejal 36-letni Primorec. | Foto: Vid Ponikvar Nikoli ne bo pozabil zadetka, ki ga je na SP 2010 dosegel proti ZDA. Za koga pa na letošnjem mundialu navijajo njegovi otroci? Starejši sin navija za Brazilijo, mlajši za Francijo. Vse se suče okrog Neymarja in Mbappeja. Pa hčerka? ''Hčerka gleda raje Exatlon,'' se je zasmejal 36-letni Primorec. Foto: Vid Ponikvar Vaš priimek doživlja posebno čast, saj je eden izmed zelo redkih, izpisanih na izbranem seznamu slovenskih strelcev na svetovnem prvenstvu v nogometu. Zadetek ste dosegli na SP 2010 proti ZDA. Kako je bilo zadeti v polno na tako velikem tekmovanju?

To so bili res fenomenalni občutki. Ostane ti marsikaj v srcu, a so mi bili kakšni trenutki v nogometu še bolj všeč. Tisti gol si bomo vedno radi pogledali, zlasti moji otroci. Se je pa med nami v reprezentanci razvilo posebno prijateljstvo, ki me je pripeljalo do še večjega zadovoljstva kot tisti gol. Gol je bil posledica dobre igre, forme in znanja. Tisto, kar smo ustvarili v tistem trenutku, v tisti južnoafriški zgodbi, pa je tisto, kar ti ostane še naprej. To so prijateljstva, odnosi, ki jih težko pridobiš v samem poslu. Tisti spomin je zaradi tega še dosti lepši.

Smo ravno v času SP 2022 v Katarju, kjer se dogaja na zelenicah marsikaj. Ko ste s Slovenijo nazadnje nastopili na velikem tekmovanju, ste doživeli obe skrajnosti čustev. Izjemno veselje po zmagi nad Alžirijo in odličnim prvim polčasom proti ZDA (2:0), nato pa razočaranje po preobratu Američanov (2:2), porazu proti Angliji in nesrečnem izpadu.

Joj, tisti prvi polčas proti ZDA. Vodili smo z 2:0. In še danes se spomnim, kako smo po tem polčasu prišli v slačilnico in notri kričali, kako ni možnosti, da popustimo, saj je to življenjska priložnost. Da je ne smemo zapraviti in naj pazimo predvsem na prvih 10 minut. In potem čuden položaj, dobiš prvi gol, pa se obrne potek igre in gre vse skupaj v drugo, neželeno smer.

Američan Landon Donovan vam ni bil usojen. Zadel je proti Sloveniji, nato pa v izdihljajih srečanja še za zmago nad Alžirijo, s katero vas je poslal domov.

Vse se zgodi z nekim namenom. Mogoče je bila to za nas neka draga šola. Da smo se učili, da bi lahko potem, nekateri fantje so zdaj trenerji, kot na primer Cesar, Novaković, Brečko, Radosavljević in Ilić, pripeljali na svetovno prvenstvo neko drugo generacijo in jih naučili popraviti to napako, ki smo jo napravili.

Dan po zgodovinski zmagi Slovenije na SP 2010 nad Alžirijo je selektor Matjaž Kek dovolil varovancem, da so obiskali Levji park v Johannesburgu. | Foto: Vid Ponikvar Dan po zgodovinski zmagi Slovenije na SP 2010 nad Alžirijo je selektor Matjaž Kek dovolil varovancem, da so obiskali Levji park v Johannesburgu. Foto: Vid Ponikvar Saj ni bila napaka, le mojstrstvo Donovana.

Bolj sem mislil na napako, da smo odšli na igrišče z zavedanjem, česa ne smemo narediti, pa se nam je naredilo ravno to. Naša miselnost je bila prava, a smo jo izvedli premalo dobro. In je sledila kazen.

Ko smo izpadli po porazu z Anglijo, Donovan pa je zadel za zmago nad Alžirijo, je bila to nacionalna tragedija. V slačilnici smo bili vsi tiho. Nihče ni govoril. Saj si nimaš kaj povedati. Lahko bi bili jezni nase, da smo zafrknili, ker smo slabo igrali proti Angliji. Premalo smo naredili zlasti proti Angležem. Že takrat smo bili samokritični. Na svetovnem prvenstvu smo načeloma igrali dobro, le Anglija nas je malce stisnila.

Po zmagi nad Alžirijo pa je bilo fantastično. V Sloveniji je vladala norišnica. Pogovarjali smo se med seboj, kako pravzaprav nismo še nič naredili, ker nismo šli naprej. Smo pa vso Slovenijo spravili na noge, da je lahko končno malce zaživel nogomet.

Kako je sploh nastopiti na svetovnem prvenstvu?

Veličastno. To je tekmovanje vseh tekmovanj, ki resnično izstopa. Škoda mi je le, da takrat ni bilo bližje Sloveniji. Bolj bi se čutilo, podobno kot zdaj v Katarju, ko neki domačini zapolnjujejo stadione in je delček prvenstva brez čustev.

Spominjam se naše zmage proti Alžiriji. Da bi se nam to zgodilo kot naši zlati generaciji v Amsterdamu, bi bila to norišnica. Ali pa da bi z 2:0 vodili proti ZDA v Rimu ali pa Milanu in bi bilo na tribunah 30 tisoč Slovencev. Verjetno ne bi ostalo le 2:0 za nas.

Bili smo nora klapa, zelo povezani. Vse je pilo vodo. Če v tako majhnih državah, kot je Slovenija, nimaš še tega, stvari preprosto ne moreš nadaljevati z uspehom. Le kako jo boš? Že v večjih reprezentancah nastane težava, če se dva spreta, kaj šele v manjših. V PSG je tako nedavno "galamil" Mbappe. Pa je takoj nastala težava.

Vi ste na jugu Afrike žaljivo skandirali in peli proti takratnemu predsedniku Nogometne zveze Slovenije Ivanu Simiču zaradi nesoglasij ob razdelitvi denarnih nagrad.

Bili smo mladi, nato se znajdeš v položaju, kjer se nekaj dogovarjaš in misliš, da ti delajo škodo. Žal mi je, da se takrat nismo znali hitreje zmeniti. To bi lahko speljali bolj preprosto in predvsem mirno. Afera gor ali dol, cilj je bil vseeno dosežen. Cilj pa je bil, da Slovenija nogometno ponovno zaživi. Pri tem nam ne more nihče ničesar očitati. Če pa si kdo predstavlja, da v tako velikem kolektivnem športu, kot je nogomet, ne bo trenj, se moti. Dejstvo je, da je toliko egov, toliko različnih stvari, da se moraš vseskozi pogovarjati in sprejemati kompromise. Ne gre brez intrig. Žal je tako.

''Še iščem nit, kje me nogomet najbolj potrebuje. Izbral bom tisto, kar me bo res veselilo. Se mi pa na srečo ne mudi. Dejstvo je, da imam dva sinova, ki trenirata nogomet, med katerima je ravno toliko razlike, da se mešajo vsi možni termini njunih turnirjev. Če bi pa bil zdaj nekje zaposlen, ne bi mogel kar zbežati in biti tri dni z otroki. Sem pa veliko raje z njimi. V teh letih bi bilo škoda zamuditi neke malenkosti, ki ti jih nobeden ne more vrniti nazaj,'' meni Valter Birsa, ki se je od reprezentančnega dresa poslovil leta 2018. Ravno pred tekmo lige narodov proti Bolgariji v Stožicah. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida ''Še iščem nit, kje me nogomet najbolj potrebuje. Izbral bom tisto, kar me bo res veselilo. Se mi pa na srečo ne mudi. Dejstvo je, da imam dva sinova, ki trenirata nogomet, med katerima je ravno toliko razlike, da se mešajo vsi možni termini njunih turnirjev. Če bi pa bil zdaj nekje zaposlen, ne bi mogel kar zbežati in biti tri dni z otroki. Sem pa veliko raje z njimi. V teh letih bi bilo škoda zamuditi neke malenkosti, ki ti jih nobeden ne more vrniti nazaj,'' meni Valter Birsa, ki se je od reprezentančnega dresa poslovil leta 2018. Ravno pred tekmo lige narodov proti Bolgariji v Stožicah. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Od reprezentance ste se poslovili leta 2018 pred tekmo lige narodov z Bolgarijo. Zdelo se je kot na silo, pred tekmo, na kateri ni bilo veliko gledalcev. Bi si kot eden od najboljših slovenskih nogometašev 21. stoletja zaslužili več?

Začutil sem, da sem prisiljeno v reprezentanci. Menjavala se je generacija. Bilo je prav, da mlajši dobijo svojo priložnost in začnejo rasti. Iz srca jim želim, da gredo na veliko tekmovanje. Da izpolnijo pričakovanja, zahteve do samega sebe, ki te polnijo kot človeka. Mi smo odšli na veliko tekmovanje. Zato sem se poslovil tudi zaradi tega.

Ni vam veliko manjkalo do čarobne meje stotih nastopov za reprezentanco. Morda bi, če bi vztrajali še kakšno leto ali dve, postali slovenski rekorder.

Za reprezentanco sem prenehal igrati malce pred 32. letom. Takrat sem bil še nogometaš Chieva. Moj igralni položaj je precej hvaležen za nabiranje reprezentančnih nastopov. Lahko odigraš le dve minuti, pa se šteje že za nastop. V primeru Cesarja ali pa Jokića, rekorderjev in branilcev, pa moraš začeti dvoboj in te bo težko kdo zamenjal. Na mojem igralnem položaju pa potrebuješ rezultat in lahko ogromno menjaš. Kaj pa bi lahko naredil, če bi bil slovenski rekorder? Bi zaradi tega lahko šel na kakšno zastonj večerjo? To je vendarle le številka.

Za razliko od številnih nekdanjih soigralcev v reprezentanci se še ni prijavil na trenersko šolo. ''Na začetku me to niti ni veselilo, zdaj pa me na vsake toliko časa že malce zamika. In še je čas. Lahko bi šel v specifiko trenerstva, to je ena izmed možnosti. Neke licence bom zagotovo opravil. Že zaradi tega, ker imam čas. Potem pa bomo videli, ali me bo to veselilo.''  | Foto: Grega Valančič/Sportida Za razliko od številnih nekdanjih soigralcev v reprezentanci se še ni prijavil na trenersko šolo. ''Na začetku me to niti ni veselilo, zdaj pa me na vsake toliko časa že malce zamika. In še je čas. Lahko bi šel v specifiko trenerstva, to je ena izmed možnosti. Neke licence bom zagotovo opravil. Že zaradi tega, ker imam čas. Potem pa bomo videli, ali me bo to veselilo.'' Foto: Grega Valančič/Sportida

Slovenija tega ne bi znala ceniti?

Še nihče si ni zapomnil igralca po številu nastopov. Zapomnil si ga je po drugih stvareh. Nihče me ni še ustavil na cesti in mi navdušeno govoril, kako sem zbral pri 32 letih 90 nastopov za reprezentanco. Me pa ustavljajo in se spominjajo, kako sem dal tisti gol in podobno. Spomnijo se te zaradi tvojih dejanj, ne pa tistega, kar si dosegel. Kar si dosegel, je zadoščenje le zate. To dobiš za nagrado, ker si nekaj dosegel, dejanja pa so tisto, kar ljudje cenijo.

Imeti 90, 100 ali 120 nastopov za reprezentanco, to res ne igra vloge. Pomembna so le dejanja. In s svojo kariero sem lahko zelo zadovoljen. Tako kot tudi z zdajšnjim življenjem. Treba se bo le še usmeriti in odločiti, katero stvar bom opravljal v prihodnosti.

Džengis Čavušević
Sportal Nekdanji slovenski nogometaš, ki mu je sreča kruto obrnila hrbet