Sobota, 12. 4. 2025, 4.00
1 ura, 37 minut
Nika Kovač: Brezskrbni ljudje in svoboda govora
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,92
Skrb ljudi, ki vodijo Facebook, je usmerjena izključno v rast podjetja in dobičke. Ne zanima jih, kaj se dogaja v družbi, ne zanimajo jih posledice družbenih omrežij za ljudi – razen če te vplivajo na njihove bilance. Prav tako jim ni mar za svobodo govora ali za demokracijo. Kapital in avtoritarne prakse zato zelo hitro najdejo skupni jezik.
Pred dvema tednoma sem sobotno dopoldne preživela v berlinskih knjigarnah. Bila sem na misiji – iskala sem točno določeno knjigo, eno tistih, o kateri se veliko govori in ki odpira pomembna vprašanja. Šele v tretji knjigarni sem jo odkrila. Med pisanimi platnicami je izstopala svetleče oranžna naslovnica z naslovom Brezskrbni ljudje: zgodba o tem, kje sem nekoč delala. Moč. Pohlep. Norost (Careless People: A story of where I used to work. Power. Greed. Madness). Takoj sem vedela, da je prava. Brez razmisleka sem jo kupila in se z njo odpravila v bližnjo kavarno, kjer sem bila dogovorjena s prijateljem in njegovim možem. Knjiga me je tako pritegnila, da sem med čakanjem, da se srečamo, prebrala prve strani. Pred menoj se je odpiral svet moči, bogastva in politike, in to prek vpogleda v zakulisje delovanja Facebooka v času, preden se je korporacija preimenovala v Meto in je osvajala svet s Facebookom, Instagramom in WhatsAppom.
Skozi zapisane spomine sem spoznavala Sarah Wynn-Williams, žensko, ki je skrbela za povezovanje Facebooka z vladami po svetu. Bila je ključna oseba za mednarodne odnose podjetja.
Diplomatka, ki je zamenjala državo za platformo
Sarah Wynn-Williams prihaja z Nove Zelandije, svojo poklicno pot je začela v novozelandski diplomaciji, kjer je med drugim na veleposlaništvu in v Združenih narodih zastopala svojo državo. Ob začetkih delovanja družabnega omrežja Facebook so jo navdušile ideje o tem, kako bo lahko takšna platforma spreminjala svet na bolje. Prednosti in potencial za pozitivne spremembe v svetu je videla v možnostih nenehnega povezovanja ljudi, hitrega širjenja informacij med njimi in vplivanja na družbeno zavest.
Sarah Wynn-Williams je leta 2011 pri Facebooku zasedla položaj direktorice za globalno javno politiko.
Želela je delati za platformo Facebook, saj se je zavedala, koliko vprašanj bo odprla ta nova in skoraj popolnoma neregulirana tehnologija, katere velike spremembe prinašajo družbena omrežja za varovanje osebnih podatkov, ekonomijo in politiko. Hotela je sodelovati pri oblikovanju do tedaj še praktično neobstoječih svetovnih in nacionalnih politik na področju družbenih omrežij. Zato je med tem, ko je delala na novozelandskem veleposlaništvu v Washingtonu D. C., poskušala odgovorne na Facebooku, s katerimi je navezala stik prek skupnih prijateljev, prepričati, da potrebujejo diplomate, strategijo oblikovanja politik ter navezovanja stikov z državami in da je ona prava oseba za te naloge. Po nekaj poskusih jih ji je uspelo prepričati, da jo zaposlijo. Pri Facebooku je leta 2011 zasedla položaj direktorice za globalno javno politiko (Manager of Global Public Policy). V knjigi piše, da je verjela, da lahko s svojim delom prispeva k bolj povezani, odprti in odgovornejši družbi. A se je izkazalo, da so bile njene predstave precej drugačne od objektivnih interesov lastnikov in resničnosti.
Poslanstvo: povezovanje. Realnost: lobiranje.
V novo službo je vstopila z močno vero v poslanstvo odprtega povezovanja ljudi po svetu. Njeno prepričanje je temeljilo tudi na osebnih izkušnjah. Ko je leta 2011 Novo Zelandijo stresel uničujoč potres z epicentrom v njenem rodnem Christchurchu, kjer so še vedno živeli njeni starši in sestra, je lahko iz Washingtona opazovala, kako je Facebook v kriznih trenutkih pomagal ljudem: omogočil jim je, da so ostali v stiku, si izmenjevali informacije in si nudili pomoč, ob uničeni infrastrukturi pa je omogočal vladi komunikacijo z državljankami in državljani. S starši je uspela vzpostaviti stik, njena sestra pa je bila pogrešana. Sestrino sporočilo, da je skoraj umrla v porušeni stavbi, da je izgubila vse in da jo ima rada, je prejela prek Facebooka. Verjela je, da je to zgolj eden od mnogih primerov, kako bi lahko platforma igrala pomembno pozitivno vlogo v družbi.
Ob prihodu v podjetje pa jo je pričakalo presenečenje, saj znotraj Facebooka niso zares vedeli, kaj naj bi počela, delo si je morala poiskati sama. Do tega, da bi komunicirala z vladami držav in da bi vzpostavljala osebne stike s politiki, je bil še posebej negativno nastrojen Mark Zuckerberg, ustanovitelj, CEO in večinski lastnik Facebooka (Mete), ki je danes tretji najbogatejši Zemljan. Tako je bilo vse do takrat, ko so se začeli pojavljati prvi resni poskusi državne regulacije in omejevanja uporabe Facebooka.
Ko je Mark Zuckerberg začel spoznavati, da bi poskusi državne regulacije in omejevanja uporabe Facebooka lahko resno omajali rast podjetja – in predvsem njegove dobičke –, se je zgodil preobrat v njegovem razmišljanju, začel je staviti na grajenje odnosov z vladami. Pri tem sta ga vodila dva cilja: pridobivanje čim več novih uporabnikov in plačevanje nič ali čim manj davkov v državah še naprej.
Ko je Mark Zuckerberg z ekipo začel spoznavati, da bi to lahko resno omajalo rast podjetja – in predvsem njegove dobičke –, se je zgodil preobrat v njegovem razmišljanju, začel je staviti na grajenje odnosov z vladami. Pri tem sta ga vodila dva cilja: pridobivanje čim več novih uporabnikov in plačevanje nič ali čim manj davkov v državah še naprej. Sarahin položaj je postal strateškega pomena. Skupaj z Zuckerbergom in drugo najpomembnejšo osebo na Facebooku Sheryl Sandberg se je avtorica knjige udeleževala številnih konferenc in organizirala srečanja s predsedniki vlad in držav – zdaj kot ena ključnih predstavnic podjetja za lobiranje v svetu politike.
A s tem, ko je rasla njena vloga, je začelo v njej rasti tudi vprašanje: komu v resnici služi?
To vprašanje si je Sarah Wynn-Williams med drugim zastavila tudi leta 2015 na srečanju svetovne elite v Davosu, ko je bila priča pogovoru med Sheryl Sandberg in irskim predsednikom vlade. Govorila sta o tem, kako Facebooku omogočiti izmikanje plačevanja davkov na dobiček tudi po letu 2020, ko naj bi se zaradi pritiska Evropske unije končal t. i. "irski dvojni sendvič" – davčna shema, s katero podjetje prek Irske v EU praktično ni plačevalo davkov na dobiček. Rešitev? Novi obvodi in pravni manevri, ki bi Facebooku omogočili, da manipulacijo sistema z irsko pomočjo nadaljuje.
Algoritem dobička in Facebook kot glavni akter volitev
Z vsakim dnem je bolj od blizu opazovala, kako se je deklarirana vizija podjetja začela lomiti pod težo lastnih interesov po rasti. Pomembna sprememba se zgodi leta 2014, ko po odhodu Sarahine nadrejene na čelu Instagrama njen nadrejeni postane Joel Kaplan, republikanski politični operativec, ki je bil med drugim vodja kabineta predsednika Georga W. Busha. Njegova prva prioriteta je prodaja Facebookovih oglasov politikom. Sarah o njegovem pogledu zapiše: "Ideja je, da če bodo politiki odvisni od Facebooka pri zmagi na volitvah, bodo manj verjetno naredili karkoli, kar bi škodovalo Facebooku. Če je Facebook kokoš, ki nese zlata jajca, potem nihče ne želi ubiti kokoši. Treba jih je navaditi na ta zlata jajca."
Bila je priča trenutku, ko je vodstvo Facebooka dokončno spoznalo, da lahko z uravnavanjem algoritmov vpliva na volitve – da lahko usmerja razpravo, poudarja ali potiska določena mnenja, krepi delitve in obenem ohranja visoko angažiranost uporabnikov. To spoznanje je prišlo po ameriških volitvah leta 2016. Poimenovali so jih "Facebook volitve", saj je k zmagi Donalda Trumpa veliko pripomogla prelomna oglaševalska kampanja na Facebooku. Ne samo, da so zanjo namenili veliko več denarja kot Hillary Clinton, uporabljali so popolnoma nove metode masovnega zbiranja podatkov in mikro targetiranja sporočil uporabnikom, kjer je bila vsebina milijonov različnih sporočil, ki so jih ustvarili, prilagojena temu, kakšen učinek so želeli – pri čemer se prav nič niso menili za to, da oglašujejo tudi laži. V tej prelomni operaciji so sodelovali tudi zaposleni Facebooka, ki so več mesecev delali v prostorih Trumpove kampanje in pomagali pri njenem izvajanju.
Še pretresljivejše pa je bilo zanjo spoznanje, da so za podjetje najpriročnejše prav avtoritarne vlade. Take, s keterimi se lahko dogovoriš, da ne omejujejo delovanja platforme in ne zahtevajo veliko davkov v zameno za "sodelovanje". Facebook se je z njimi lahko hitro širil, ne da bi bil obremenjen z regulacijami ali odgovornostjo.
Kar jo pretrese še globlje, je to, kako daleč je podjetje, ki naj bi ga vodilo povezovanje ljudi, šlo v lovu na dobiček. Leta 2017 je v roke avstralskih novinarjev prišla predstavitev, v kateri Facebook in Instagram ponujata oglaševalcem targetirano oglaševanje najstnikom, starim od 13 do 17 let med ranljivimi čustvenimi stanji, ko se počutijo "nevredne", "negotove", "neumne", "anksiozne" ..., kar omogoča masovno in stalno zbiranje podatkov o uporabnikih. Algoritem jim je začel ponujati vsebine, ki so te negotovosti še poglabljale. A tam se ni končalo. Korak dlje je bil trenutek, ko so začeli ciljati uporabnike, ki so kazali znake depresije, žalosti ali osamljenosti – ne zato, da bi jim pomagali, temveč da bi jim servirali še več vsebin, ki so te občutke poglabljale in jih držale ujete na platformi, in to monetizirati. Primerov takih spornih praks je ogromno, npr. "Facebook sodeluje s kozmetičnim podjetjem, za katerega spremlja, kdaj dekleta, stara od 13 do 17 let, izbrišejo svoje selfije, da jim lahko prav v tistem trenutku prikaže oglas za kozmetične izdelke". Facebook sporne prakse, ki jih je razkril novinar, javno zanika, čeprav ve, da je zapisano popolnoma resnično. In prav nič mu ni mar, kakšne dolgoročne negativne posledice ima to za mlade ljudi na njihovih platformah.
Da so uporabniki Facebookovo ključno blago, da njihov cilj ni dobrobit, ampak čim več posameznikov, ki platformo uporabljajo, zelo jasno kaže načrt na Kitajskem. Tam so bili v zameno za vstop na trg pripravljeni opustiti vsakršno idejo o zaščiti uporabniških podatkov – in kitajski vladi v zameno ponujali delitev osebnih podatkov in pripravljenost na cenzuro kritičnih glasov.
Vodstvo Facebooka se je vseh teh negativnih učinkov še kako dobro zavedalo. Vodilni so dostop do ekranov svojim otrokom strogo omejevali. Medtem ko so drugim otrokom algoritmi podajali vsebine, ki spodbujajo tesnobo, zasvojenost ali samopoškodovalne vzorce, so njihovi rasli z zaščito pred produktom, ki so ga sami pomagali ustvariti.
Od odgovarjanja na elektronsko pošto med porodom do "Odpuščena si!"
Vzporedno s tem se je pri Sarah začela krhati tudi iluzija o notranji kulturi in vrednotah podjetja. Vse visokoleteče besede o "Facebook družini" so postajale prazne. Podjetje je bilo vodeno v skladu z logiko brezpogojne rasti, učinkovitosti in tihe poslušnosti – tudi na račun ljudi. Avtorica svojo izkušnjo primerja s stockholmskim sindromom. Med drugim navede primer, kako je januarja 2014, ko je rojevala svojega prvega otroka, kljub pozivom moža in zdravniškega osebja, naj neha, odgovarjala na elektronsko pošto šefov, ki so od nje zahtevali informacije, ki so jih potrebovali na sestankih v Davosu.
V ZDA porodniški dopust ne obstaja tako, kot ga poznamo v Evropi ali na Novi Zelandiji – zakonodaja zagotavlja zgolj do 12 tednov neplačanega porodniškega dopusta. Sarah je morala biti svojim nadrejenim dosegljiva tudi v tem času, kmalu pa se je od nje pričakovalo, da se vrne na delo. Kljub temu so jo med redno oceno opozorili, da se dejstvo, da ima zdaj otroka, pozna pri njenem delu, da njegov jok v ozadju moti klice in s tem po njihovem mnenju vpliva na poslovne procese. Nadrejene so ji zato svetovale, naj najame filipinsko varuško, kot so to storile tudi same. Njej se je to zdelo nesprejemljivo – prav tako njenemu možu. A odločila se je drugače. Za otroka sta najela varuško s Filipinov.
V času njene druge nosečnosti je v njej pričela zoreti odločitev, da zamenja službo, spremljal pa jo je strah, če si to lahko privošči. Kljub visoki nosečnosti so v službi od nje pričakovali, da se udeležuje službenih poti, na eni od njih je dobila nespodobno povabilo v posteljo s strani Sandberg. Prav tako je bila deležna neprimernih komentarjev in spolnega nadlegovanja s strani Kaplana. Delala je praktično do zadnjega trenutka pred porodom, med njim pa je imela hude zdravstvene zaplete. Izgubila je veliko krvi, morali so jo operirati, skoraj je umrla.
Sarah je še mesec dni po porodu krvavela, a so njej v službi nadrejeni zahtevali, da dela tudi med porodniškim dopustom. Tudi po vrnitvi v službo njenega zdravstvenega stanja niso upoštevali, nanjo so nenehno pritiskali. Kaplan je z njo opravil redni razgovor, in to kljub temu da je, ker je bila v tem času na porodniški, uradno ni smel oceniti.
"Nisi bila dovolj odzivna," ji je rekel Kaplan.
"V mojo obrambo, del časa sem bila v komi."
"To ni samo moje mnenje, Sarah. Tudi nekateri tvoji drugi kolegi so imeli težave sodelovati s tabo." Kaplan je ob tem obžaloval, da ocene, da so bile "težave z njeno učinkovitostjo" in da je bilo z njo "v tem obdobju težko delati", ne more uradno zavesti v evidence. Ko je o tem spregovorila, je to vodilo do tega, da je bila odpuščena.
Cenzorji, ki pridigajo svobodo govora
Na predsedniških volitvah novembra 2024 je zmagal Donald Trump. Med kampanjo je pogosto govoril o svobodi govora, hkrati pa grozil vsem, ki so ga javno kritizirali. Na dan inavguracije so v prvih vrstah sedeli tehnološki milijarderji. Elon Musk, Jeff Bezos, Zuckerberg, Bill Gates, najbogatejši Zemljani, ki se zavedajo, da je pri Trumpu še bolj kot pri običajnih politikih, ki jih zasuvajo z donacijami, pomembno, da si na njegovi dobri strani. Da bi zagotovili Trumpovo podporo njihovim poslovnim ambicijam, so pripravljeni narediti vse – donirati milijone in prilagoditi delovanje podjetij Trumpovim željam.
Na dan inavguracije Donalda Trumpa so v prvih vrstah sedeli tehnološki milijarderji. Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg, Bill Gates, najbogatejši Zemljani, ki se zavedajo, da je pri Trumpu še bolj kot pri običajnih politikih, ki jih zasuvajo z donacijami, pomembno, da si na njegovi dobri strani.
Mark Zuckerberg, ki je bil po začasni ukinitvi Trumpovih računov na družbenih omrežjih po napadu na Kapitol tarča njegovih groženj, se je ob Trumpovi vrnitvi na oblast vedel še posebej ustrežljivo. Že 7. januarja 2025 je objavil video, v katerem je napovedal odpravo varovalk pred širjenjem lažnih novic in sovražnega govora na platformah Meta. Svojo odločitev je utemeljil z besedami, da je "čas, da se vrnemo k svojim koreninam glede svobode izražanja na Facebooku in Instagramu". Video je sklenil s stavkom, ki ni pustil dvoma o novi usmeritvi podjetja: "Delali bomo s predsednikom Trumpom in pritiskali na države po svetu, ki preganjajo ameriška podjetja in zahtevajo več cenzure."
Le dva meseca pozneje je izšla knjiga Careless People, ki na podlagi osebne izkušnje razgalja dvoličnost korporacije Meta in njenega vodstva na čelu z Zuckerbergom. V podjetju, ki se je javno razglašalo za branilca svobode govora, so se na knjigo odzvali s tožbami: skušali so preprečiti njeno prodajo in avtorici prepovedati, da o njej javno govori. Knjiga je sicer ostala v prodaji, a so dosegli sodno prepoved vsakršnih javnih nastopov avtorice, povezanih z vsebino. Dva meseca po tem, ko je Meta pompozno razglasila vrnitev svobode govora, je utišala kritični govor – o sebi.
Prepovedati želijo knjigo, ki med drugim razkriva, kako malo v resnici pomeni svoboda govora tistim, ki se ves čas sklicujejo nanjo. Knjiga razgrne, kako Meta umika in cenzurira vsebine, kako v ozadju tiho in sistematično ugaša kritične glasove. Objave izginjajo, profili so izbrisani, uporabniki pa o tem ne dobijo nobenega pojasnila. Preprosto izginejo, iz algoritma, iz platforme, iz javne razprave.
Medtem ko omejujejo nekatere, svoj glas okrepijo. Algoritme prilagajajo svojim interesom in pričakovanjem. Objave Marka Zuckerberga ali Sheryl Sandberg tako dosegajo neprimerljivo več ljudi kot objave kogarkoli drugega.
Kapitalu ni mar – zato potrebujemo državo, ki skrbi za ljudi
Angleška beseda care ima vsaj dva pomena: pomeni skrb in pomeni, da ti je mar. Toda skrb ljudi, ki vodijo Facebook, je usmerjena izključno v rast podjetja in dobičke. Ne zanima jih, kaj se dogaja v družbi, ne zanimajo jih posledice družbenih omrežij za ljudi – razen če te vplivajo na njihove bilance. Prav tako jim ni mar za svobodo govora ali za demokracijo. Kapital in avtoritarne prakse zato zelo hitro najdejo skupni jezik.
Po poročanju medijev je ena od zahtev, ki so se pojavile med trenutno ameriško carinsko samovoljo do drugih držav, tudi zahteva tehnoloških podjetij, da se Evropska unija odpove svojim standardom varovanja osebnih podatkov in regulaciji digitalnih platform. Hkrati se vse bolj zdi, da se bojijo še nečesa: da bi EU po desetletju zavlačevanja vendarle uvedla davek na digitalne transakcije in s tem prvič resno posegla v njihove dobičke.
Medtem ko ZDA vodi politično-kapitalska naveza, ki po nareku kapitala deregulira trg, napoveduje nove davčne odpustke za najbogatejše in reze v javne zdravstvene programe, ima Evropa še vedno možnost izbire drugačne poti. Za razliko od ZDA, kjer so podjetja postala praktično nedotakljiva, bi morala Evropa kapitalu postavljati meje. Ne samo v imenu demokracije, ampak tudi v imenu dostojanstva in solidarnosti. In Slovenija kot del Evropske unije ima dolžnost, da te meje aktivno brani.
Ob tem pa ne smemo čakati zgolj na Bruselj. Marsikaj lahko storimo sami. Tako kot sta to že leta 2020 storili naši sosedi Avstrija in Italija, lahko tudi mi uvedemo davek na digitalne transakcije. Samo z obdavčitvijo digitalnega oglaševanja so Avstrijci v lanskem letu zbrali 124 milijonov evrov. Tudi mi bi lahko ta denar – del dobička tujih korporacij, ki jim za nas ni mar – namenili tistemu, kar je resnično pomembno: krepitvi socialne države in skrbi za ljudi.
Siolova kolumnistka Nika Kovač je antropologinja, aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo soboto v mesecu.
